Piše: Gašper Blažič
Od epohalnega dogodka slovenske zgodovine mineva 35 let. Kar je dovolj za menjavo generacij. Večine tistih, ki so bili takrat stari 50 let in več, danes ni več med živimi. Večina tistih, ki so se rodili po letu 1991, ima danes že volilno pravico. Tisti, ki smo ta čas doživeli kot otroci, smo že pošteno zakorakali v srednja leta. In verjetno se večina zelo medlo spominja tistih časov. Nekateri od njih tudi z odporom. In če ocenim takole čez palec: v naši državi le manjši del državljanov s ponosom praznuje osrednji praznik naše državnosti.
Takšen trend je po svoje razumljiv. Ne samo zaradi menjave generacij in časovnega oddaljevanja dogodkov, pač pa tudi zaradi nacionalno-državne identitete, ki je, to je treba priznati, precej opešala. Tudi na račun življenjskega sloga in globalnih trendov, v katerih jeziki in narodi ne pomenijo veliko. Denar namreč govori univerzalni jezik, »biznisiranje« je mnoge Slovence odneslo v tujino, kjer so si ustvarili družine. In, kakor opažam, njihovi otroci ne govorijo več slovensko, niti ne prisegajo na slovensko identiteto (pa pustimo Argentino in tamkajšnjo slovensko skupnost, ki je res zgodba zase, čeprav ji potomci revolucije še naprej obešajo etiketo narodnega izdajstva). Vendarle pa je precejšen vpliv na odpor proti »nasmehu zgodovine«, kot to obdobje imenuje prvi demokratični premier Lojze Peterle, v resnici imela kar politika. Tista politika, ki se je »šlepala« na vlak, ki je odpeljal iz Beograda, nato pa se je hotela vrniti nazaj. In je, da bi opravičila sebe in svoje nosilce, zlila na tone gnojnice na tiste, ki so leta 1991 največ tvegali.
Poglejmo primer. O Janezu Janši, ki je pravkar četrtič prevzel vodenje vlade, še vedno kroži močno razširjena zlobna govorica, da se je v času vojne za Slovenijo »skrival v kleti Cankarjevega doma«. Kdor ima vsaj malo soli v glavi, ve, da ima vsaka obrambna vojska svoj štab, ki daje navodila poveljnikom enot na terenu. Obramba države pač ne more biti neko stihijsko dogajanje brez koordinacije. In vsaka želja sovražnikove vojske je, da bi onesposobila centralni štab nasprotnikov. Zato štab mora biti dobro zaščiten, tako pred fizičnimi kot komunikacijskimi napadi (prisluškovanje, kibernetsko bojevanje, itd.). Vendar veliko Slovencev tej govorici slepo verjame. Prvič, ker se »sliši dobro« in ker je velikokrat ponovljena, torej »nekaj le mora biti res«. Dejansko pa jo je v javnost poslal kar Milan Kučan sam, kar je lepo opisal Danilo Slivnik v knjigi »Kučanov klan«. Razkril je namreč, kako se je sam pogovarjal s Kučanom, ki je opisal svoj obisk »kleti«, kjer se je nahajalo glavno poveljstvo slovenske obrambe – češ da so tam samo »frajerje špilali«. Očitno je to govorico predvsem po aferi Depala vas Kučan lansiral v javnost in z njo prepričal celo nekatere razočarane veterane vojne za Slovenijo.
Seveda velja omeniti še eno dejstvo: preostanek ZSMS, ki konec osemdesetih let ni hotel prestopiti rubikona – ker je poudarjal politični in siceršnji pluralizem, zanemarjal pa nacionalno vprašanje –, je vodilno vlogo v Sloveniji prevzel s prihodom Janeza Drnovška na vrh vlade spomladi 1992. Slovenska tranzicija se je tako zapeljala v smer, ki si jo je želel nekdanji šef partije. Iz politike so bili počasi izločeni vsi tisti, ki so v prelomnem obdobju operativno vodili projekt slovenske osamosvojitve. Z eno izjemo – in to je Janez Janša. Ki je zdržal številne konstrukte, celo krivični zapor, a kljub temu ni vrgel puške v koruzo.
Je pa v tem času nosilcem »povratka v Beograd« vendarle uspelo velikemu delu javnosti priskutiti slovensko osamosvojitev. Tako z aferami kot tudi s sesuvanjem gospodarskega in socialnega sistema. A brez zavedanja o koreninah naše državnosti ni mogoče graditi uspešne Slovenije. Golobova vlada, ki je ravnokar odšla, je živ dokaz za to. Če ni jasnega zavedanja o vrednotah, potem je vse prepuščeno samopašnosti vplivnih posameznikov. In upamo lahko, da je bilo zadnje štiriletno obdobje dovolj poučna lekcija za vse.
