Magistrica socialne in politične geografije Katarina Pajnič živi v Avstriji. Aktivna je v društvu dvojezičnega vrtca Mohorjeva v Celovcu in v Slovenskem kulturnem društvu SPD Gorjanci Kotmara vas. Vodi tudi projekt za prepoznavnost avstrijske Koroške s slovenskega turističnega vidika. To je njena zgodba.
Katarina Pajnič prihaja iz Dolenjske in je bila prva hči v družini z enajstimi otroki. Ima pet mlajših bratov in pet mlajših sester. Kot pripoveduje, je bila vedno večina ljudi presenečena, če ne šokirana, ko je povedala, iz kako velike družine prihaja. Sledilo je veliko vprašanj: kako in kam hodijo na morje ali na obiske, našel se je tudi kdo, ki je vprašal, kakšne lonce imajo, in podobno. A kot pravi Pajničeva, se je na to navadila; celo na zafrkancije vrstnikov, ko je ugotovila, da je inteligentnejša od teh, ki so jo dražili, in se ji ni treba truditi za socialno vključevanje. Tudi za pomoč ji ni bilo treba prositi, večkrat pa se je zgodilo, da so za pomoč prosili drugi njo. Gimnazijo je obiskovala v Kočevju ter preživljala lepo in veselo mladost, potem pa se je vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani na Oddelek za geografijo ter tam diplomirala in magistrirala s področja politične in socialne geografije. Od tedaj ne živi več doma. »Če se kdaj pritožujem glede zaposlitve, vedno pomislim na obdobje, ko sem izbirala študij in sem se, čeprav bi lahko študirala karkoli, odločila »le« za geografijo. Tedaj začutim, da je bilo tako prav,« pripoveduje Katarina Pajnič, ki sta jo že v času šolanja zanimala zamejstvo in izseljenstvo, če posebej ko se je prvič zavedela, da neposredno ob meji, a zunaj Slovenije živi ogromno Slovencev, ki so bili zaradi usodnih zgodovinskih določitev poteka meja izključeni iz matične domovine, a kljub vsemu ostajajo narodno zavedni. »Izseljenstvo Slovencev pa ima dolgo zgodovino in nasploh daje močen pečat slovenski družbi. Slovenci so se v številnih obdobjih in iz nešteto razlogov izseljevali na vse konce sveta. Tako kot jaz,« pravi Pajničeva.
Iskreni in delavni
»Koroški Slovenci so iskreni, delavni in od določene stopnje dalje precej odprti ljudje. Ne odprejo se ne prehitro in ne preveč, kot je to značilno za narode nekdanje Jugoslavije. Ne želijo biti nikomur nič dolžni in tudi ne pričakujejo ničesar velikega od drugih. Kot taki so mi zelo všeč, ustrezajo mojemu karakterju,« opisuje koroške Slovence Pajničeva, ki med njimi živi že 14 let. Najbolj jo navdušujeta njihova vnema v boju za slovenstvo ter aktivna vključenost v manjšinsko društveno, kulturno in politično življenje. Biti samozavesten Slovenec, govoriti slovensko in delovati v slovenskem okolju je njihova dolžnost in hkrati privilegij. Za veliko večino koroških Slovencev to prav zagotovo velja, pravi Pajničeva. Večkrat si zaželi pa tudi glasno izreče in napiše, da bi bilo dobro, če bi imeli tudi Slovenci v Sloveniji v sebi vsaj delček te slovenske gorečnosti. Priznava pa, da je tudi sama začela ceniti narodno zavednost, šele ko je začela živeti v tujini. Prej sta jo manjšinska in izseljenska tematika ter problematika zanimali »samo« strokovno, naključja pa so nanesla, da je ravno ob raziskovanju slovenske manjšine na Hrvaškem spoznala svojega partnerja − koroškega Slovenca.
Delovne izkušnje ali le sreča
Življenje na avstrijskem Koroškem ni veliko drugačno od življenja v Sloveniji, tudi Ljubljana je blizu; najbolj negativna je bila aklimatizacija na precej manjši in manj aktiven Celovec, priznava Pajničeva, ki zdaj z družno živi 10 km jugozahodno od Celovca, na podeželju, kjer imajo z veliko hišo z zelenjem, rožami in tudi zelenjavnim vrtom veliko veselja, otroka pa čudovit prostor za igranje. Sicer pa Pajničeva ne ločuje življenja med večino in manjšino ter se dobro razume z ljudmi različnih narodnosti. Na Koroškem je namreč precej potomcev izseljencev oz. beguncev pred jugoslovansko vojno v 90. letih: Bosancev, Hrvatov in Srbov. Večinoma pa se giblje v družbi Slovencev in v vseh letih bivanja v Avstriji z nemško govorečo večino še ni imela negativnih izkušenj v povezavi s slovenstvom. »Med koroškimi Slovenci se o preteklih negativnih dogodkih zelo veliko govori. In zelo boli,« pripoveduje Katarina Pajnič in v isti sapi nadaljuje, da je, ko se je priselila, dobila celo dve zaposlitvi hkrati, kar lahko pripiše svojim delovnim izkušnjam, morda dejstvu, da tekoče govori štiri jezike, ali pa je bila preprosto vse skupaj le sreča.
Aktivno obdobje
Katarina Pajnič kot sekretarka že osmo leto prostovoljno deluje v Društvu Naš otrok dvojezičnega vrtca Mohorjeva v Celovcu in sodeluje v Slovenskem kulturnem društvu SPD Gorjanci v svojem domačem kraju. Poleg tega v Sloveniji in v Avstriji predava o spremembah zakonodaje pri opravljanju storitev v Avstriji. Domov z dela običajno prihaja ob šestih zvečer po čisto normalnem »avstrijskem ritmu«, če pa je na kakšnem predavanju v Slovenji ali Avstriji, še kasneje. Pred pol leta se je lotila še projekta prepoznavnosti avstrijske Koroške s slovenskega turističnega vidika, zato je za njo zares aktivno obdobje. Sprašuje se, koliko Slovencev je že obiskalo slovenske znamenitosti na avstrijskem Koroškem, koliko prebivalcev Slovenije ve, da tu živijo Slovenci, s katerimi se lahko pogovarjajo v slovenskem jeziku, in koliko jih ve, da imajo vsi kraji na južnem Koroškem tudi slovensko poimenovanje: Celovec je slovensko ime mesta, čeprav ima tablo le z enojezičnim napisom Klagenfurt. Pajničeva tudi raziskuje, kje Slovenci iščejo informacije o slovenskih in drugih znamenitostih avstrijske Koroške v slovenskem jeziku, namen njenega projekta pa je oblikovanje seznama slovenskih ponudnikov storitev na avstrijskem Koroškem, to je seznama ponudnikov, ki govorijo slovensko. Katarina je pripravila brošuro o glavnih turističnih destinacijah avstrijske Koroške v slovenščini, odprla spletno stran https://avstrijskakoroska.wixsite.com/website, prvo tovrstno stran na Facebooku: https://www.facebook.com/avstrijskaKoroska, na kanalu YouTube in Instagramu, vse pod nazivom Avstrijska Koroška. S promocijo turističnih krajev avstrijske Koroške vabi Slovenijo k spoznavanju slovenskih značilnosti te avstrijske pokrajine.
Zelišča in sirupi
Hobiji Pajničeve so precej povezani z dejavnostmi v slovenskem okolju. Prosti čas, ki ji ostane, pa najraje preživi ob svojih dveh otrocih in partnerju. Sin Gorazd bo kmalu star 13 let, končuje drugi letnik Slovenske gimnazije v Celovcu in puberteta z vso močjo trka na vrata. Hči Živa bo kmalu dopolnila 8 let in ima svoje obveznosti v drugem razredu ljudske šole v Kotmari vasi, igra flavto, oba pa nastopata v Slovenskem društvu Gorjanci v lutkovni skupini najmlajših. Sobote so namenjene vajam, kar nekaj popoldnevov v zadnjih mesecih pa so lutkarji nastopali po vsej Koroški. »Letos poleti ima naša družina na urniku lep dogodek: po 14 letih skupnega življenja se bova s partnerjem poročila. Povabljeni gostje pridejo od Norveške do juga Slovenije in se bomo skupaj veselili,« nam z veselim nasmehom zaupa Pajničeva, ki jo že nekaj let pomirja in navdušuje priprava domačih zeliščnih čajev, sirupov in napitkov. Zanje ima navdušene odjemalce, ki vsako zimo nestrpno čakajo sveže čajne paketke. »Koliko vsega koristnega iz narave smo ljudje zavrgli oz. v kratkem času pozabili in zamenjali za zdravila v embalaži!« pravi Katarina, ki otrokoma rada nalije domačega zdravilnega čaja. Vesela je, da jo je letos ob lepem, sončnem vremenu, ko je za nabiranje zdravilnih zelišč in cvetov najprimernejši čas, lahko nadomestila že njena sedemletna hči, tako da imajo zdaj svež biočaj. Doma je treba ob večerih in sobotah poskrbeti tudi za velik zelenjavni vrt ob hiši, ki ga imajo, kot se rada pošali Pajničeva, namesto fitnesa in solarija, ki ju številni drago plačujejo.
Zavedno slovenstvo
Pajničeva poudari še eno pomembno dejstvo: če bi ostala v Ljubljani, zagotovo ne bi postala članica kakšnega društva, kaj šele lutkarske skupine ali odbornica vrtca. Življenje manjšine je v tem pogledu drugačno. In prav to življenje ji je dalo več informacij o delovanju in dihanju slovenske manjšine kot diplomski in magistrski študij manjšinskih vprašanj na univerzi v vseh letih intenzivnega študija skupaj. Življenje pač ostaja najboljša šola. Katarina Pajnič poudarja, da se lahko z vsakim zavednim posameznikom slovenska skupnost v Avstriji krepi. V Sloveniji je pojem slovenstva samoumeven, raba slovenščine vedno in povsod prav tako, v tujini pa se je treba za vsako slovensko črko in vsako besedo boriti. Preživijo in privilegije slovenstva uživajo le najaktivnejši, še pravi Pajničeva. Pred kratkim je bila na snemanju oddaje na RTV Slovenija, in ko je oddajo omenila družini in prijateljem, so bili navdušeni, Pajničevi pa je bilo nerodno, ker po vseh dolgih letih bivanja v tujini oddaje sploh ni poznala. Kako se je treba za slovenstvo boriti vsak dan sproti, ji je dobro znano: na območju, kjer živi, ni na voljo ne slovenske televizije, ne radia, ne časopisov. Zvečer, že v postelji, na mobilnem telefonu morda na hitro pregleda glavne slovenske novice, tako da odmevne dogodke pozna, vendar pa pravi, da življenja v Sloveniji ne more več subjektivno in samozavestno ocenjevati. Zato pa Slovenijo pogosto obiskuje in jo v sklopu projekta na avstrijskem Koroškem tudi predstavlja.
