Piše: dr. Matevž Tomšič
S koncem Golobove vlade so začeli na veliko padati ‘okostnjaki iz omar’. Praktično na vsakem ministrstvu so nove vodstvene garniture odkrile cel kup nepravilnosti. Praktično povsod je velika finančna luknja. V mesecih pred volitvami si je tedanja vladajoča koalicija prizadevala zagotoviti volilno podporo z nebrzdanim trošenjem in nagrajevanjem lastne klientele. Zato bo imela nova vlada precej dela že s tem, da bo vzpostavila finančno vzdržno delovanje svojih resorjev.
A razkrivanje spornih ali celo nezakonitih praks se je zgodilo že pred volitvami, po zaslugi razvpitih posnetkov pogovorov z določenimi pomembnimi ljudmi iz krogov tranzicijske levice, ki so razkrili obstoj razvejanega koruptivno-klientelističnega omrežja. Ključno vlogo v njem naj bi imele nekatere najbolj izpostavljene politične osebnosti, na čelu z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Izpostava tega omrežja je bila tudi tedanja vlada, ki mu je nudila politično podporo. V teh krogih je bila velika bojazen, da bi v primeru zamenjave na oblasti prišlo do bolj odločnega in sistematičnega razkrinkavanja teh praks. Zato so storili vse, kar je bilo v njihovih moči, da bi preprečili nastanek četrte Janševe vlade.
Ko jim to ni uspelo, so se lotili oviranja njenega dela malodane na vsakem koraku. Pri tem so angažirali celotno svojo infrastrukturo, sebi naklonjene ljudi v sodstvu, medijih, civilni družbi. Na sceno so znova stopili dežurni podpisovalci peticij, javnih pisem in referendumskih pobud. Priča smo prvim javnim shodom proti vladi (če smo cinični, lahko rečemo, da smo morali kar dolgo čakati nanje). Na njih so po večini spet ‘običajni osumljenci’ iz ljubljanske levičarske kulturniško-nevladniške scene, ki se angažira vselej, ko ‘njihovi’ niso na oblasti.
Glavna preokupacija leve scene v tem trenutku v preusmerjanju pozornosti. To poteka tako, da se izbrska kakšno sporno dejanje nekoga, ki podpira aktualno vlado, in se ga s pomočjo osrednjih medijev napihne, kolikor je mogoče.
A nekateri vodilni politiki levega pola so se sedaj znašli v središču pozornosti zaradi zadev, ki so zanje hudo neprijetne. Predsednica države Nataša Pirc Musar se sooča z očitki zaradi nedavne prometne nesreče, predvsem pa zaradi sumljivih povezav z njeno rusko prijateljico in možne vpletenosti ruskih tajnih služb. Proti nekdanjemu premierju Robertu Golobu je bil vložen obtožni predlog zaradi zadeve Bobnar. In pri njegovem tesnem zaupniku, nekdanjem predsedniku uprave DARS Andreju Ribiču je bila prejšnji teden opravljena hišna preiskava v povezavi z domnevnim poskusom podkupovanja poslancev stranke Resni.ca, da bi po volitvah podprli Golobovo koalicijo. In prav mogoče je, da gre samo za ‘vrh ledene gore’ in da se bo preiskovanje koruptivnih in drugih nezakonitih dejanj nadaljevalo oziroma še intenziviralo z ustanovitvijo nove agencije za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu StKOK.
Zato je glavna preokupacija leve scene v tem trenutku v preusmerjanju pozornosti. To poteka tako, da se izbrska kakšno sporno dejanje nekoga, ki podpira aktualno vlado, in se ga s pomočjo osrednjih medijev napihne, kolikor je mogoče. Tipičen primer je neplačevanje zaposlenih v (nekdanjem) podjetju poslanca Resni.ce Borisa Mijiča. To je seveda praksa, ki je vredna obsojanja, zato morajo pristojni organi ustrezno ukrepati. A znova imamo opraviti z izrazito dvojnimi merili. Tistih, ki zahtevajo odstop tega poslanca zaradi nekaj deset tisoč evrov dolga, prav nič ne motijo odpisi nekaj deset milijonov evrov dolga družine Janković (gre torej za daleč večji znesek), pa tudi ne neplačevanje del podizvajalcem pri projektu Stožice, ki se je izvajal pod patronatom ljubljanskega župana. Seveda je Mijič zgolj orodje, zgolj priročna tarča. Tistim, ki ga ‘postavljajo na pranger’, ni niti najmanj mar za njegove opeharjene delavce. Odvrniti je treba pozornost od rabot tranzicijskega omrežja in njegovih koruptivnih praks. Le-te namreč leve scene nikakor ne motijo. Kako bi le jo, saj ima od njih tudi sama konkretne koristi.
