Piše: Dr. Damjan Prelovšek
Miroslavu Pačniku grozi visoka denarna globa in celo zapor, ker naj bi poškodoval spomenik posebnega kulturnega pomena. S tem, ko je v Velenju odrezal glavo kipu diktatorja Josipa Broza Tita, naj bi zagrešil zločin brez primere. V resnici gre za enega izmed številnih poznejših odlitkov celopostavnega maršalovega kipa, ki ga je hrvaški umetnik Antun Avgustinčič (1900–1979) namenil za pred domnevno Titovo rojstno hišo v Kumrovcu.
V šoli smo se učili vse dobro o komunističnem despotu Jugoslavije, vendar je resnica najbrž precej drugačna. Kot trdijo nekateri viri, naj bi ga celo hrvaška mati ne poznala in se je tudi sam izogibal vsakega poznejšega srečanja z njo. Torej gre za levičarsko zgodbo namenjeno naivnemu narodu. Avtor poškodovanega kipa je znan umetnik, vendar so tudi številni podobni nemški in italijanski kiparji upodabljali svoje diktatorje, ki pa so jih po koncu druge svetovne vojne dosledno umaknili z javnih prostorov. Za to nesrečno zgodbo stoji Zavod za varstvo kulturne dediščine s trmastim zagovarjanjem spomenika, ki bi se že davno moral posloviti na smetišče zgodovine.
Ob tem se lahko vprašamo, čemu naši varstveniki kulturnih vrednot niso tako dosledni tudi pri ocenjevanju drugih, pomembnejših zadev, na primer pri Plečnikovem stadionu za Bežigradom. Tudi v tem primeru jasno poznamo krivca, ki pusti propadati kulturni spomenik. Namenoma je uničil drenažo in dovolil, da se je zarasla športna površina stadiona. Spomeniško varstvo ne protestira, iniciatorju Jocu Pečečniku pa se doslej še ni skrivil las na glavi, ni plačal nikakršne globe in tudi dneva ni prebil za rešetkami.
V najnovejši zgodbi o ponovni postavitvi Marijinega stebra v Mengšu varstveniki trdijo zdaj eno in nato spet drugo. Torej odločanje po trenutni politični potrebi brez trdnih strokovnih argumentov, kar je posledica pomanjkanja resne vzgoje naših konservatorjev. Od veliko trših časov, ko so spomeniško varstvo pri nas pogumno vodili profesor France Stele in skupina njegovih neposrednih učencev, je preteklo že veliko Save, razmere na tem področju pa so vsak dan samo slabše.
V tem pogledu smo čisto na repu Evrope. Cerkve, gradove in pomembne zgodovinske stavbe pred zobom časa rešujemo le še po načelu slučajnosti, ne glede na njihov dejanski pomen. Sprehodimo se samo po središču našega glavnega mesta! Obnovljene fasade in drugi spomeniki so posvinjani s spreji, kot da bi živeli v neki zaostali afriški vasi, kjer še nikoli niso slišali, da je kulturne spomenike treba tudi ohranjati. Največ sprejarske nesnage je prav nasproti stavbe, v kateri domuje Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Kaj takega normalen človek težko razume, ne razumejo pa tudi tuje delegacije, ki obiskujejo našo najvišjo upravno kulturno institucijo. Župan tega ne vidi, ker je izšel iz čisto drugega neslovenskega okolja. Na vse pretege se hvali, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, kot da še nikoli ne bi prestopil državne meje. Zadostoval bi mu že obisk bližnjega Celovca. Od nove desne vlade pričakujem, da se bo lotila urejanja akutnih zadev na tem področju, sicer je najbolje, da čim prej ukinemo ali temeljito reformiramo Zavod za varstvo kulturne dediščine in prihranjeni denar porabimo za druge najbolj nujne socialne transferje.
