Piše: Petra Janša
Državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch je v pogovoru spregovorila o prioritetah urada v letošnjem letu, ohranjanju slovenskega jezika in identitete, gospodarskem sodelovanju, pomenu osebnih vezi z rojaki ter ohranjanju zgodovinskega spomina. V središču pogovora sta skrb za mlade in zaveza, da matična domovina ne bo pozabila na Slovence zunaj svojih meja.
DEMOKRACIJA: Gospa Jaklitsch, kako bi opisali glavne prioritete Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v letošnjem letu, zlasti po tem, ko je vodenje ministrstva junija prevzela nova ministrica Suzana Lep Šimenko?
Dr. Helena Jaklitsch: Naj na to vprašanje odgovorim nekoliko širše. Za večino področij, ki so za stabilnost in razvoj naše države pomembna, se kot skupnost ne znamo poenotiti. Ne zmoremo se dogovoriti, katere so tiste prioritete, za katere bi morali vsi delati, ne glede na politično opcijo, ki je na oblasti, da bi krepili ugled Slovenije ter blagostanje njenih državljanov. K sreči pa to ne velja za naš odnos do Slovencev zunaj Slovenije. Zdi se, da tu že ves čas velja nekakšen tih dogovor, da se pri vprašanjih, povezanih z našimi rojaki, ne merijo politične moči, temveč da delamo skupaj. Zakaj to omenjam? Ker bistvene prioritete ostajajo, ne glede na to, kdo vodi urad. Posamezen minister potem doda še tisto, kar sam želi morda še bolj okrepiti. Tako je ves čas prioriteta skrb za ohranjanje slovenstva med rojaki, še posebej skrb za slovenski jezik, in to ostaja tudi zdaj. Zavedamo se namreč, kako pomemben je slovenski jezik pri ohranjanju slovenske identitete. Prav tako so vedno znova v ospredju mladi – tisti, ki prihajajo iz slovenskih skupnosti, v zadnjem obdobju pa tudi tisti, ki so Slovenijo zapustili v zadnjih letih. Ministrica želi dodatno krepiti tudi gospodarsko sodelovanje s Slovenci zunaj Slovenije, kar je zagotovo ena izmed pomembnih prioritet. Želimo pa si seveda tudi v matični domovini okrepiti znanje o naših rojakih, ki živijo zunaj državnih meja. To znanje je namreč šibko, prešibko. Prav zaboli me, kadar slišim Slovence v Sloveniji govoriti, da gredo v Klagenfurt ali v Udine.
V avgustu ste se udeležili koncerta kanadske Vokalne skupine Plamen v Tržiču, ministrica pa je njihovemu nastopu prisluhnila na Ptuju. Kako tovrstna kulturna gostovanja in srečanja v praksi krepijo žive vezi med matično domovino in Slovenci po svetu?
To je bil krasen koncert! Marija Ahačič Pollak je neverjetna. Kljub 89 letom ohranja energičnost, ki jo začuti vsak, ki se sreča z njo, in to prenaša na dekleta v skupini. Ko sem jih poslušala, sem razmišljala prav to – kako pomembna so taka gostovanja naših Slovencev v matični domovini. Prek njih jih spoznavamo, začutimo njihovo vez s Slovenijo, njihovo ljubezen do slovenske besede, pesmi in tega, kar smo. Ko se srečaš z njimi, suhoparna številka o tem, da nas je po svetu še pol milijona, postane otipljiva izkušnja ponosa, domoljubja, zgled zvestobe in trdega dela za tisto, kar imaš rad. To je res nekaj velikega; prek teh osebnih srečevanj postajajo tudi vezi bolj osebne in močnejše.
Na letošnjem sejmu AGRA v Gornji Radgoni ste se skupaj z ministrico srečali s predstavniki zamejske kmetijske koordinacije AGROSLOMAK. Kakšno vlogo ima urad pri podpori gospodarskemu in kmetijskemu sodelovanju z rojaki čez mejo?
Kot pravijo naši zamejski kmetje, ki so branik slovenske zemlje – če padejo oni, izgubimo tudi mi. Prav zato urad skupaj z ministrstvom za kmetijstvo že leta podpira slovenske kmete v zamejstvu. Ne le finančno, temveč tudi s strokovno podporo, povezovanjem in izmenjavo izkušenj. Zavedamo se namreč, kako pomembni so kmetje za ohranjanje slovenske narodne identitete. Enako velja na področju gospodarstva. Uspešna slovenska podjetja in slovenski podjetniki v zamejstvu ter povsod po svetu večajo samozavest skupnosti, iz katere izhajajo, in ji tudi pomagajo, obenem pa so odlična vez s Slovenijo. Pomagajo odpirati vrata tudi domačim slovenskim podjetjem v državah, v katerih živijo. Prav zato je bila ustanovljena slovenska zamejska gospodarska koordinacija, urad pa podpira tudi slovenske poslovne oziroma gospodarske klube, ki delujejo po svetu.
Kateri so trenutno ključni projekti urada, namenjeni ohranjanju slovenskega jezika, kulture in identitete med mladimi v zamejstvu in izseljenstvu, in kateri izmed njih vam osebno pomeni največ?
Tu ne gre zgolj za nekaj ključnih projektov. Vsako slovensko društvo, bodisi v zamejstvu bodisi po svetu, je za tam živeče Slovence bistvenega pomena pri ohranjanju njihovega slovenstva. Tam se srečujejo in se kot rojaki povezujejo. Tu je podpora urada zelo pomembna. Zelo pomembne so štipendije, ki jih urad namenja za učenje slovenskega jezika, pomembno je tudi sofinanciranje poletnih šol za mlade, ki pridejo iz zamejstva in sveta, da se učijo jezika in odkrivajo lepoto dežele njihovih prednikov. Prav tako si želimo spremembe na področju državljanstva. Vidimo, s kakšnim veseljem in ponosom naši rojaki prevzamejo potrdilo, da so postali slovenski državljani. Kot da jih s tem Slovenija kot matična domovina dokončno sprejema kot polnopravne člane slovenske skupnosti. To so velike reči, ki jih mi, ki živimo v domovini, sploh ne znamo ceniti. Vprašali ste me tudi, kateri izmed projektov je meni najbliže. Vsi zgoraj našteti. Tudi projekti na področju gospodarstva so izjemno pomembni, toda osebno mi največ pomeni ohranjanje pristnih osebnih vezi z našimi rojaki v zamejstvu in po svetu. Mislim, da nobena finančna podpora ne more nadomestiti osebnega stika. Ta je tisti, ki šteje. Kar pomislite, kaj bolj krepi odnose v družini – skupaj preživeti čas ali materialna darila? To seveda pomeni neštete poti v zamejstvo, pa tudi po svetu, ter premnoga srečevanja na uradu, toda to je vredno. Res je vredno. S tem, ko našim rojakom nameniš svoj čas, jim daš vedeti, da jih imaš rad in da so del naše skupne slovenske družine.
Urad močno podpira slovenske skupnosti v sosednjih državah – junija ste se na primer udeležili 60-letnice vrtca na Gornjem Seniku v Porabju. Kako urad ustvarja ravnovesje med to podporo in pomočjo geografsko precej bolj oddaljenim skupnostim po svetu?
Zagotovo je prva skrb urada namenjena našim Slovencem, ki živijo v slovenskem zamejstvu v vseh štirih sosednjih državah. Skupaj z matično domovino tvorijo enoten slovenski narodni prostor in prav je, da so te vezi močne, saj smo skupaj eno. Prav nič manjša skrb pa ni namenjena našim rojakom, ki živijo na različnih koncih sveta, tudi v najbolj oddaljenih kotičkih našega planeta. To vez je na nek način treba gojiti še bolj rahločutno, da naši Slovenci daleč od Slovenije vedo, da so del nas. Mislim, da tu ne gre toliko za iskanje ravnovesja med enimi in drugimi, temveč predvsem za iskanje načinov, kako biti na pravi način povezan z zamejci in rojaki po svetu, kako jim biti na pravi način ob strani, da lahko ostajajo v svojem bistvu to, kar so.
- avgusta smo obeležili evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, pri čemer je urad izpostavil pomen skupnega zgodovinskega spomina. Kakšno mesto ima ohranjanje tega spomina v vsakodnevnem delu in strategiji urada?
Dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov presega urad. To mora postati dan spomina vseh nas, da se ne bi več ponovile grozote, ki so jih v 20. stoletju fašizem, nacionalsocializem in komunizem prizadejali svetu in našemu narodu. Komunizem je po vojni močno razklal slovenski narod, pretekli sistem je odvzel pravice tistim, ki so mu nasprotovali. To se je dolga desetletja odražalo tudi v izključevalnem odnosu oblasti do slovenskih skupnosti po svetu, ki so nastale po drugi svetovni vojni – v odnosu do politične emigracije pa tudi do tistega dela zamejske skupnosti, ki je bil do komunizma kritičen. Negativen odnos do njih je ostajal tudi po tem, ko je Slovenija postala samostojna država. Tu je urad naredil pomembne premike. V ospredju ni več ideologija, temveč Slovenec kot tak – kot rojak, kot sin ali hči slovenskega naroda.
Prejšnji petek je v Kobaridu potekal spominski dogodek ob 79. obletnici izginotja časnikarja, politika in prvega urednika Demokracije Andreja Slavka Uršiča, na katerem ste nastopili kot slavnostna govornica. Kakšno težo ima ta spomin za slovensko skupnost – tako v zamejstvu kot v matični domovini?
Vesela sem, da Slovenci na obeh straneh zahodne meje ohranjajo spomin na Andreja Slavka Uršiča, ki ga je Udba ugrabila avgusta 1947 in je za njim izginila vsaka sled. Še danes se ne ve, kdaj je umrl in kje je pokopan. Ohranjanje spomina nanj pomeni ohranjanje spomina na to, kar se nam je zgodilo kot narodu. To je pomembno tudi za naš obstoj. Ne poznati preteklosti namreč pomeni ne imeti prihodnosti. Ohranjati spomin nanj tudi pomeni ohranjati spomin na enega izmed svetlih zgledov, ki jih imamo v našem narodu neverjetno veliko. Škoda, da se tega bolj ne zavedamo. Ti zgledi nas plemenitijo, nas spodbujajo, da smo boljši; sporočajo nam, da je vredno delati za skupno dobro. Je pa posebej tragično, da del slovenske politike še vedno omalovažuje in blati spomin na pokončne Slovence, ki so se uprli totalitarnemu komunizmu. Prenekateri med njimi so bili zato kruto umorjeni, zaprti ali pa so, kot Uršič, izginili.
Kako lahko tragična usoda Andreja Slavka Uršiča danes nagovarja javnost, zlasti mlade generacije, ter kakšno osrednje sporočilo o svobodi tiska in zgodovinski resnici ste želeli prenesti v slavnostnem govoru v Kobaridu?
Uršič je bil neomajno zavezan demokraciji in svobodi, še posebej svobodi govora in medijev, ter je odločno zavračal totalitarnost in nasilnost komunizma. Tu ni hotel sklepati nobenih kompromisov. Prav tako si ni delal utvar, da je demokracijo mogoče doseči čez noč. Za to sta potrebni dolgotrajna demokratična vzgoja in trdna demokratična miselnost državljanov, kot tudi visoka politična kultura strank in njihovih vodstev. Ljudi je spodbujal h kritičnemu mišljenju ter terjal svobodo tiska. Brez svobode mišljenja demokracija ni mogoča. Mislim, da so to močna sporočila, aktualna še danes, še posebej za mlade. Še bolj kot njegove besede pa bi bila za mlade spodbuda njegovo življenje in njegova premočrtnost, saj ni bil le mož besed, temveč tudi dejanj. Nikoli ni omahoval, ko je šlo za njegov narod, pravičnost ali za vrednote demokracije; postavil se je za tisto, kar je bilo prav. Zakaj se torej mladi o njem in o njegovih mislih ne bi učili v šoli, pri državljanski vzgoji?
Kako v luči proračunskih okvirov poteka financiranje programov za Slovence zunaj meja in na kakšen način znotraj urada določate prednostne naloge pri podpori projektov?
Praviloma se sredstva razdeli prek javnih razpisov, ki jih vsako leto objavi urad. To je najbolj utečen način finančne podpore pa tudi najbolj transparenten. Vsako leto se v okviru razpisov še posebej določijo pomembnejše prioritete. Zagotovo je to vedno znova skrb za ohranjanje in krepitev znanja slovenskega jezika. Znanje slovenskega jezika namreč odpira prostor v bogato ustvarjalnost slovenskega človeka skozi stoletja ter omogoča začutiti najgloblja čutenja naših prednikov in nas samih. Prav tako so v ospredju mladi. Brez njih naš narod nima prihodnosti ne doma ne v tujini, zato spodbujamo naše rojake, naj mlade pravočasno vključujejo tudi v vodstvene strukture. Prav je, da mladim pustimo, da stvari naredijo po svoje, na svoj način. Ker se zavedamo, kako pomembno je v današnjem svetu tudi gospodarsko povezovanje, postaja to ena od pomembnih prioritet.
Če se ozrete na delo z rojaki v tem mandatu: kateri izzivi vam trenutno povzročajo največ skrbi in s kakšnim sporočilom se ob koncu poletja obračate na Slovence v zamejstvu in po svetu?
Tu je kar nekaj izzivov, s katerimi se srečujemo. Če omenim nekaj zelo konkretnih – skrb za nadaljnji obstoj in delovanje dvojezične Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru v Rožu na avstrijskem Koroškem, nadaljevanje delovanja skupnega sklada za razvoj Pomurja in Porabja ter zagotavljanje uresničevanja manjšinskih pravic Slovencev v Italiji in Avstriji, ki je še vedno pomanjkljivo. Za ohranjanje slovenske identitete je bistvena tudi duhovna oskrba v slovenskem jeziku. Zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev je v zamejstvu in v tujini vedno težje zagotavljati slovenskega duhovnika. S to skrbjo se rojaki pogosto obračajo na urad. Seveda urad tu ne more neposredno pomagati, lahko pa te prošnje prenaša slovenskim škofom. Skratka, skrbi in izzivov ne bo zmanjkalo, toda ne glede na vse – mi smo tu za vse naše rojake. Ko me je pred kratkim kanadski Slovenec, ki je bil na obisku v Sloveniji, s solzami v očeh prosil: »Ne pozabite na nas!«, sem mu lahko iskreno obljubila: »Ne bomo!« To je moje sporočilo in zaveza našim rojakom v zamejstvu in po svetu!
Biografija
Dr. Helena Jaklitsch se je rodila 1. julija 1977 v Novem mestu v slovensko-kočevarski družini. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 2002 diplomirala iz zgodovine in sociologije, leta 2009 magistrirala, leta 2016 pa doktorirala z disertacijo o slovenskem begunskem šolstvu v taboriščih v Avstriji in Italiji (1945–1950). Raziskuje novejšo slovensko zgodovino in zgodovino Kočevarjev. Med letoma 2005 in 2014 je delala na ministrstvu za pravosodje (sodelovala je pri predsedovanju Svetu EU 2008), nato pa do leta 2020 na ministrstvu za kulturo. Od marca 2020 do junija 2022 je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Leta 2022 je prejela italijansko odlikovanje vitez velikega križa. Od junija 2026 je državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Je predsednica Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino, podpredsednica Nove slovenske zaveze ter avtorica številnih strokovnih člankov in knjig.
