Piše: Petra Janša
V svojih zapisih o romanu Zmagovalec je sam Paula Coelha sem večkrat izpostavila, kako pretanjeno pisatelj razgalja mehanizme, s pomočjo katerih se prek mednarodnih korporativnih mrež, filmskih produkcij in dražb umetnin umazan kapital spremeni v družbeni ugled in zakoniti denar.
Spomnimo se tiste poučne metafore o »pomarančah«: vzameš več pomaranč, jih s pomočjo pravih prijateljev in sofisticiranih struktur stisneš v privlačno oranžado ter jo brezskrbno postrežeš javnosti, ne da bi kdor koli vprašal po izvoru sadja. Kriminalci so namreč vselej korak pred oblastmi in davkarijo. Težava pa nastane, ko kriminalci postanejo politiki. A medtem ko so bili zapisi namenjeni opozorilu o tem, kaj se zgodi, ko mehanizmi podzemlja preplavijo družbo, nas je medijska upodobitev predsednice republike, ki ravno to knjigo udobno lista v svojem usnjenem fotelju med »bolniško-dopustniškimi dnevi«, soočila s precej bolj ironično realnostjo. Omenjeni dnevi so namreč sledili odmevni nesreči njenega uradnega konvoja v predoru Kastelec. Se je mar predsednica k romanu, v katerem pisatelj prek morilskega pohoda uspešnega ruskega podjetnika na filmskem festivalu v Cannesu na poznavalski način prikaže delovanje podzemlja, zatekla, da bi osvežila svoje poznavanje zakulisnih tokov, ali pa so ji te prefinjene metode pranja in prelivanja kapitala skozi zapletene mreže tako blizu, da jih je v praksi že zdavnaj proučila ali celo upoštevala? Morda pa je želela sporočiti kaj tretjega?
In medtem ko se javnosti riše idilična podoba o nedolžnem domačem branju, v ozadju ostaja grenak priokus: zmagovalci poskrbijo, da so njihove »oranžade« skrbno ohlajene, medtem ko nadzorne institucije globoko spijo.
