Piše: Vančo K. Tegov
Plitvost in nezrelost slovenske levice sta cokla za slovensko realnost, apriori obsodba Izraela pa infantilnost dejavnikov na levi ideološki polovici. Trenutna politična konstelacija in njena zunanja politika postavljata stvari na svoje mesto. Tako in na takšen način kot bi moralo biti že zdavnaj.
Vprašanje bližnjevzhodnega konflikta ter vloga mednarodne skupnosti in domače javnosti v njem je izjemno kompleksna tema, o kateri obstajajo zelo različni in pogosto nasprotujoči si pogledi tako v Sloveniji kot po svetu. Glede dinamike konfliktov in mednarodne pomoči se mnenja analiz razdelijo na več smeri:
Kritični pogled na politične motive: Nekateri analitiki in kritiki opozarjajo, da določene politične in militantne frakcije znotraj palestinskih ozemelj (kot je Hamas) izrabljajo cikle nasilja za utrjevanje lastne oblasti, radikalizacijo prebivalstva in privabljanje zunanje finančne pomoči. S tega stališča se finančna sredstva mednarodne skupnosti včasih ne porabijo za trajnostni razvoj, ampak za vzdrževanje statusa quo, kar podaljšuje konflikt in preprečuje dolgoročno integracijo ali mirno rešitev dveh držav.
Pogled z vidika humanitarne krize in zasedenosti: Po drugi strani zagovorniki palestinske strani, mednarodne humanitarne organizacije in velik del strokovne javnosti poudarjajo, da so vzroki za ponavljajoče se konflikte globlji. Izpostavljajo dolgoletno izraelsko vojaško zasedenost, širjenje naselij na Zahodnem bregu, blokado Gaze ter pomanjkanje osnovnih človekovih pravic in politične perspektive za palestinsko prebivalstvo. Mednarodna finančna pomoč je s te perspektive nujna za preživetje civilistov (hrana, zdravstvo, šolstvo) in ne orodje za izzivanje konfliktov.
Odziv slovenske javnosti in humanitarnih organizacij
V Sloveniji, podobno kot v drugih evropskih državah, je razprava o tem vprašanju politično in družbeno deljena: Zagovorniki solidarnosti (ki jih kritiki včasih označujejo za naivne, kar so, mnogokrat tudi neumne) izhajajo iz načel mednarodnega prava, varovanja človekovih pravic in pomoči žrtvam vojnih spopadov, ne glede na njihovo narodnost. Njihov poudarek je na zaščiti civilistov in iskanju mirne rešitve. »Poznavanje« in dojemanje tamkajšnjega konflikta je brez najmanjše stopnje verjetnosti iz terena in ob čezmerni indoktriniranosti pripelje do tega da se zmanipulira javnost v posamezni državi, v našem primeru Slovenija.
Kritiki takšne podpore pa opozarjajo na nevarnost enostranskega pogleda, ki spregleda varnostne interese Izraela (kot je pravica do samoobrambe pred terorizmom) ter tveganje, da se z nekritično podporo posredno legitimira politiko radikalnih skupin, kar lahko škoduje zunanjepolitičnemu ugledu in interesom Slovenije. Lahko sam podkrepim to stališče, ki ga utemeljujem s tem da se m bil sam priča, kot takratni študent mednarodnih odnosov, ko se akterji tega sestanka, slabo leto po Sabri in Šatili v Južnem Libanonu, dejali da PLO mora nadaljevati z izzivanjem konfliktov v tako pravilnimi časovnimi presledki( cca na 10 let) , da spomnijo mednarodno javnost da morajo nekaj »storiti« za njihovo zadevo.
Tako kot je neki dan izjavila mag. Polona Rifelj, trenutna ministrica za okolje in prostor, da je med svojo prisotnostjo v letih 2005, 2006 na Zahodnem bregu in Gazi, kamor je prišla kot dolgoročna opazovalka volitev na teh območjih, da je svoje prepričanje dosti bolj uravnovesila v primerjavi s prejšnjim oziroma pred prihodom na omenjena območja, se je moje prepričanje o tem spremenilo dosti prej, v zadnjih desetletjih se le potrjuje in izpričuje drugačno naravo dogajanj tam dol.
Pravo smer vodenja zunanje politike in kreiranje mednarodnih odnosov
Glede na to da je Slovenija pod prejšnjo vlado imela nezrelo, na trenutke čudaško zunanjo politiko, ko so na vrat na nos priznali »Palestino« izobesili njihovo zastavo na vladno poslopje ter na zgradbo kjer ima sedež predsednica republike v posmeh vsem normalnim državljanom in tudi drugim državam ki imajo predstavnike z več soli v glavi in državniške modrosti, je bilo za pričakovati zasuk k normalnosti, zrelosti in tudi koristnosti politike, ki jo bo vodila vlada ki je nastopila junija letos.
Sledila je tudi napoved otvoritve izraelskega veleposlaništva v Ljubljani. Krepitev strateškega partnerstva z Izraelom je dala konkretne rezultate. 9. septembra 2026 je Izrael v Ljubljani odprl svoje prvo rezidenčno veleposlaništvo v Sloveniji. Ob obisku izraelskega zunanjega ministra Gideona Sa’arja sta državi podpisali program tesnejšega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja. Ekstremistični del slovenske civilne sfere ter predstavniki ekstreme salonske levice so zagnali vik in krik ter to ekstremnost pokazala z nešteto palestinskimi zastavami in kognitivno ne ravno razsvetljenimi vsebinami in vedenji motili in nič kaj dosti zmotile odprtje Izraelskega veleposlaništva ter delovanje prve rezidenčne veleposlanice pri nas.
Če želimo svojo prepoznavno zunanjo politiko jo moramo kreirati sami, tako kot ko morajo in smejo suverene države. Slovenija to sedaj zares počne in bo v bodoče to počela. Za dobro Slovenije in njenih državljanov.
