Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
O ukrajinski in iranski vojni, ki sta vroči, aktualni vojni, se v medijih veliko piše. V tem prispevku postavljamo obe vojni v širši okvir. Obe – vsaka zase in obe skupaj – zagotovo pomenita pomembno prelomnico v evoluciji človeškega vojskovanja ter začetek konca vojaške prevlade Zahoda v svetu.
Še v 90. letih 20. stoletja je kazalo, da je Zahod vojaško najmočnejša civilizacija, kar jih je zgodovina videla vsaj od vrhunca rimskega imperija. Svoj vojaški vrhunec je Zahod doživel z vojno proti Iraku Sadama Huseina, ko je z lahkoto in mimogrede zmlel iraško vojsko, ki je takrat veljala za četrto največjo na svetu. Vendar ta vrhunec ni trajal dolgo. Vojaške tehnike, ki so v ukrajinski vojni kazale in še vedno kažejo, da bodo popolnoma preobrazile tehnologijo vojskovanja v 21. stoletju, so z iransko vojno dobile dokončno potrditev in prinesle za kritične in čuječe Zahodnjake srhljivo ugotovitev: vojaška tehnologija Zahoda je zastala v preteklosti, zato Zahod v vojaških konfliktih 21. stoletja čakajo ekstremne težave. Še več: popolnoma mogoče in celo zelo verjetno je, da bo Zahod na bojiščih sveta v prihodnosti začel izgubljati ali pa bo celo odločilno poražen.
Ukrajinska vojna: prva svetovna vojna na steroidih
Ruska vojska je z invazijo na Ukrajino doživela šok, a še večji šok je med potekom te vojne sledil za Zahod. Prvotni šok Rusov je bil, da niso mogli hitro zlomiti Ukrajincev, ki so presenetljivo pokazali zobe. Rusi so predvidevali, da bo njihovo posredovanje v Ukrajini »specialna operacija« po sovjetskem modelu, ko je Rdeča armada izvajala kratke in učinkovite intervencije zoper uporne države državnega socializma v drugi polovici 20. stoletja (na primer na Madžarskem leta 1956 ali na Češkoslovaškem leta 1968). Toda ušteli so se, zato so prilagodili cilje in se z določenih, za Rusijo sekundarno pomembnih ukrajinskih ozemelj umaknili ter se Ukrajine lotili frontalno na jugu in vzhodu. Način ruskega bojevanja je močno spominjal na prvo svetovno vojno v smislu počasnega frontalnega bojevanja, a z rezervnimi obrambnimi linijami v primeru ukrajinskega prodora, kar je tehnološko gledano obramba pred bliskovito vojno – vojaško metodologijo, ki jo je razvila nacistična Nemčija v drugi svetovni vojni. Po eni strani je šlo za uporabo težkega orožja in obsežna topniška obstreljevanja, po drugi strani pa za uporabo sovjetske taktike iz druge svetovne vojne, ko so – ob strahovitih žrtvah – sovjetski vojaki množično preplavljali nemške položaje s t. i. ruskim valjarjem. Ukrajinci so odgovorili s podobnimi taktikami. Dejstvo je, da brez zahodne pomoči Ukrajina takega načina vojskovanja ne bi zdržala več kot nekaj tednov ali kvečjemu mesecev.
Toda ukrajinska vojna ni toliko zanimiva zaradi uporabe starih vojaških metodologij iz 20. stoletja. Najbolj je zanimiva zato, ker so Ukrajinci razvili način vojskovanja z droni. Ta vojaška metodologija je za vojake strahovita in povzroča psihični stres, ki je hujši od tistega v prvi svetovni vojni. V vojni pred sto leti so imeli vojaki med bitkami vsaj nekaj miru za počitek, v vojni z droni pa tega ni. Ko je vojak na fronti, ga lahko dron ubije vsako minuto. Za takšen tip vojskovanja so majhne, visoko usposobljene profesionalne vojske, ki so značilne za Zahod, popolnoma neuporabne. Država v vojni z droni potrebuje ogromno vojakov, pri katerih sploh ni tako zelo pomembno, da so vrhunsko usposobljeni.
Ukrajinska vojna je pokazala vrsto ranljivosti Zahoda, ki jih njegovi tekmeci in nasprotniki z zanimanjem opazujejo. Prvič, zahodna vojaška industrija je zaspala že pred desetletji. Zahod Ukrajini ni uspel dovolj hitro dobavljati vojaške pomoči, da bi ta lahko parirala ruskemu topništvu, tankom, letalom itd. Poleg tega so zahodna vojaška skladišča še vedno nevarno spraznjena. Zahod se na tem področju sicer zbuja, a zelo počasi. Še posebej primanjkuje topovskih granat. Drugič, zahodna vojaška tehnologija je izjemno draga in visokotehnološka. Konec 20. stoletja je bila to odločilna vojaška prednost, danes pa je v razmerah, ko dron za nekaj sto evrov onesposobi tank za več milijonov evrov v nekaj minutah bojevanja, hud hendikep. Tretjič, Ukrajina je na področju dronov za vojaško uporabo vodilna v taktični inovativnosti in integraciji umetne inteligence na bojišču. Iran je vodilni v poceni strateškem dosegu dronov in asimetričnem ustrahovanju nasprotnika. Kitajska je na področju vojaških dronov vodilna v proizvodnih zmogljivostih in komponentah. Rusija je na področju dronov močna v industrijski prilagoditvi in masovni uporabi v vojni izčrpavanja. ZDA so na področju dronov vodilne v visoki tehnologiji, a se šele zdaj učijo poceni in množične proizvodnje. Evropske unije pa na področju vojaških dronov skoraj ni oziroma je v hudi zamudi! Namesto da bi se evropske države mrzlično zgledovale po Ukrajini, se raje ukvarjajo z vprašanji, ali je vojskovanje z droni sploh etično, kar je ob dogajanju na frontah sveta danes svojevrstni idiotizem. Četrtič, v ukrajinski vojni se je izkazalo, da se zahodne obrambne sisteme zlahka preobremeni s poceni droni; ko so ti sistemi izčrpani, nasprotnik izstreli rakete, ki povzročijo veliko škodo na vojaški in civilni infrastrukturi. Skratka, ukrajinska vojna je za Zahod najhujša možna vojaška nočna mora. Zaostajanje na področju dronov bi se lahko za Zahod sprevrglo v katastrofo epskih razsežnosti, če bi Rusija Ukrajino na koncu okupirala in se polastila njenih vojaških inovacij na področju vojskovanja z droni in umetno inteligenco.
Iranska vojna: ko si vojaški Zahod polomi zobe
ZDA so v današnjem svetu strašen vojaški nasprotnik: najmočnejša mornarica na svetu, absolutna dominacija v zraku, neskončna oklepne divizije, najboljši in najbolj zmogljivi prestrezni sistemi, najbolj sofisticirani droni, ki lahko z roba vesolja zadenejo garažo, itd. Če se jim pridruži še Izrael, ki je v zračnem in tehnološkem vojskovanju med 6. in 8. mestom po moči na svetu, bi moral biti skupni nasprotnik teh dveh držav v resnih skrbeh, saj se zdi, da bi bil poraz neizbežen. Pa vendar se Iran, ki je dodobra razbit zaradi točnih in uničujočih ameriško-izraelskih napadov, še kar drži. Še več, prišlo je celo do tega, da so Američani predlagali (beri: prosili za) premirje. Kaj se je zgodilo? Prvi dejavnik je ta, da Iran vodijo fundamentalistični islamisti, ki jim je bolj ali manj vseeno, če umrejo v boju, saj verjamejo, da to pomeni VIP-vstopnico v raj takoj po smrti. Drugi dejavnik pa je ta, da Američani in Izraelci nikakor niso mogli onemogočiti iranskih poceni dronov in raket, ki jih Iran, kadar se mu zljubi, množično pošilja – prej nad Izrael in zdaj nad okoliške ameriške vojaške baze ter njihove zaveznike. Iran torej niti približno ni poražen; še vedno se je pripravljen vojskovati, in to dolgo časa. Na drugi strani vojna ZDA stane na desetine milijard dolarjev, saj je ameriška vojaška tehnologija ekstremno draga. Američani niso sposobni niti večmesečnega, kaj šele večletnega vojskovanja, saj jim prehitro zmanjka visokotehnološkega orožja. Če jim že Iran predstavlja težavo – kaj bi šele bilo, če bi se ZDA vojaško na konvencionalen način soočile z Rusijo ali Kitajsko? Namesto da bi bil Iran demonstracija zahodne vojaške moči, je postal demonstracija zahodne vojaške nemoči.
Zahod bi se moral vojaško zbuditi iz sna
Ukrajinska in iranska vojna kažeta, da se je način vojskovanja spremenil. ZDA, ki so še vedno prva vojaška sila sveta, bi morale iti v korenito prestrukturiranje in popolno spremembo vojaške doktrine, da bi takšen položaj lahko ohranile tudi v prihodnjih desetletjih. Po drugi strani je EU vojaško popolnoma izgubljena in se želi skrivati v vojaškem nahrbtniku na ramenih ZDA. Ne le da je evropska vojna industrija nezadostna in celo izginja – namesto da bi se zaradi nove svetovne realnosti prihajajoče multipolarne hladne vojne ponovno vzpostavila oziroma okrepila, evropski voditelji po eni strani zlivajo besedni žolč na Rusijo, po drugi strani pa se v odnosu do Irana skušajo prikazati kot mirovni posredniki in so kritični do ZDA. To je v pogojih, ko sta Rusija in Iran skoraj odkrita zaveznika, celo nekoliko shizofreno.
