Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
»Politika in vera sta povezani«, je izjavil dr. J. E. Krek, eden najvidnejših politikov v slovenski zgodovini, seveda še v času rajnke Avstrije, socialni delavec, ki je reševal kmečki in delavski stan.
Zakaj in odkod ta povezanost? V srednjem veku – času vere in teokratskih držav s fevdalnim sistemom, je bila le-ta samoumevna. In mnogokrat pozabljamo, da je v muslimanskem svetu to še vedno – tudi zaradi tega slabo razumemo sedanje dogajanje na Bližnjem vzhodu. Te države so miselno-sistemsko v precejšnji meri še vedno na ravni srednjega veka, niso šle skozi razsvetljensko izkušnjo kot Zahod, čeprav jih je zahodna tehnologija že dodobra preobrazila, poleg tega je islam kot vera (totalitarna ideologija) samoumevno povezan s politiko (po Koranu), v Iranu npr. so verski voditelji obenem tudi politični voditelji.
Torej, zakaj se je tudi v srednjeveški Evropi vzpostavilo to (samoumevno) stanje: sodelovanje vere in politike, sodelovanje in včasih celo zlitje cerkvenih in političnih oblasti? Tega, da se je to dogajalo, nihče ne more zanikati, če pomislimo npr. na kardinala Richeljeueja in Mazarina, ki sta dolgo tudi politično vladala Franciji, ali na to, da so bili vsi kralji srednjeveške Evrope na nek način podrejeni papežu kot najvišji avtoriteti, kateri se takrat nihče ni upal upirati.
Sicer je pa skozi vso zgodovino prihajalo do takšnega ali drugačnega sodelovanja med vero in politiko, med cerkvenimi in političnimi strukturami. Zakaj tako, je dokaj na dlani: politika je potrebovala vero in vera politiko. Vse to detajlno analizira J. Ellul v svojem delu »Prevrat krščanstva«.
Zakaj politika potrebuje vero? Ona je znanost in umetnost vodenja države, je vladanje ljudem, ljudstvu, narodu. Njena edina zares pravilna drža je pravzaprav v tem, da narodu služi (in ne obratno – da narod služi oblasti). Toda ali je lahko vladati narodu, ki ne pozna nekih trdnih etičnih norm in zaradi tega zavlada kaos? Etični temelj pa človeku daje neka religija (vera), to potrjuje tudi zgodovina: vsaka civilizacija je bila vedno utemeljena tudi na neki religiji, neka širša (večmilijonska) človeška skupnost brez tega trajneje ne more obstati. Poskus ustanovitve države brez tega dejavnika je bil komunizem – ateizem, ki se je sicer zavedal, da brez nekega reda država ne more delovati, a ker je Boga odstranil, je namesto tega vzpostavil močan represivni aparat: policijski nadzor, dobro organizirano mrežo ovaduhov, špijonov, špicljev, pritiske, teror… . Ta pritisk nad ljudmi naj bi vzpostavljal nek red, a ta način je povzročal tudi tehnološko zaostajanje komunizma in vemo, kako se je to končalo: z gospodarskim zlomom.
Zakaj vera potrebuje politiko? Politika: vodenje ljudstva, in to vodenje se lahko vrši v skladu z božjo voljo ali proti njej (kar potem narodu prinaša srečo ali nesrečo), skratka, etika igra v politiki pomembno, če ne odločilno vlogo, in to je jasno razvidno tudi iz Svetega pisma: voditelji Izraela so bili večkrat izbrani od samega Boga, neposredno (Mojzes) ali posredno, preko prerokov (Savel, David). Cerkev se je skozi zgodovino tega seveda zavedala, pravzaprav se je morala, to zahteva sama vera, in zavedala se je tudi, da kralji vero podpirajo ali zatirajo, cerkve gradijo ali jih rušijo.
Vendar pa se tu pojavi nek velik problem, ki ga opisuje J. Ellul: ko je politika služila Cerkvi, se je tudi Cerkev morala na nek način podrejati politiki, in zaradi tega je vedno znova prihajalo do prilagajanja, pačenja in sprevračanja resnice evangelija. Se pravi, do »prevrata krščanstva«, in med drugim ugotavlja, da v krščanstvu obstaja neko notranje protislovje: Cerkev, da vpliva na družbo, mora imeti tudi neko politično moč, a kakor hitro začne tu sodelovati, se takoj pojavijo tudi deviacije, skušnjave, povezane z oblastjo, v ostrem nasprotju z duhom evangelija: pohlep po zemeljskem bogastvu, po slavi in časti… . In politika je vedno tudi »umazana«, če pomislimo samo na globoko nemoralnost vojn, ki so jih vodili kralji in jih še vodijo politiki. Pravzaprav je vedno in povsod, kjer je politična oblast, na delu tudi satan, to sledi tudi iz evangelija, pomislimo samo na skušnjave v puščavi, ko hudič reče Jezusu: »Dam ti vsa kraljestva tega sveta in njih slavo, kajti moja je… «
