Piše: Inger Enkvist; zaslužna profesorica na Univerzi v Lundu
Razprave o islamu in priseljevanju pogosto zaznamujejo čustva in poenostavljeni prikazi. Gre za vprašanja prava, vrednot in integracije, o katerih je težko vendar nujno razpravljati. Islam ima drugačen pogled na družbo kot krščanstvo. Dilema zahodnih držav je, ali naj zagotavljajo človekove pravice ljudem, ki sami niso pripravljeni zagotavljati človekovih pravic drugim.
V zadnjih tednih se je švedska javna razprava osredotočila na islam na Švedskem. Natančneje, osredotočila se je na izjavo Jimmieja Åkessona, da verujoč musliman ne more biti Šved. Kontroverzni dokumentarec švedske televizije, ki je sprožil razpravo, dejansko bolj govori o stranki Švedskih demokratov kot o islamu. Ena od oseb, ki je spregovorila, je Andreas Johansson Heinö iz think tanka Timbro, ki izhaja iz stališča, da so muslimani na Švedskem Švedi in da je zato Švedska muslimanska. Avtorica Lena Andersson pa poudarja, da jo na primer preselitev v južno provinco Skåne še ne naredi Skånejevke. Imam, citiran v Aftonbladetu (10. aprila), trdi, da ni problema in da lahko “izključevalna retorika” škoduje koheziji države. Z drugimi besedami, razprava se spet vrti okoli tega, kako naj se Švedi soočajo z islamom, ne pa o tem, kaj muslimani na Švedskem počnejo in govorijo.
V razpravi o priseljevanju se pogosto delajo primerjave z izseljevanjem Švedov v Združene države Amerike, vendar številnih razlik ne omenjajo. Če naštejemo le dve – švedski izseljenci so se želeli prilagoditi, družba, ki jih je sprejela, pa si je želela priseljencev s poklicnimi izkušnjami, ki so jih Švedi prispevali k razvoju Srednjega zahoda Združenih držav. Vendar so se mnogi, ki so se izselili, kasneje vrnili na Švedsko, ker so dosegli svoj cilj ali ker v Združenih državah Amerike niso uspeli. O tem je morda vredno razmisliti. Ali ni morda tako, da današnji švedski sistem socialne pomoči uničuje mehanizme, zaradi katerih je priseljevanje v Združene države Amerike delovalo razmeroma dobro? Muslimansko priseljevanje v Evropo kaže, da se soočamo z nečim povsem drugačnim od evropskega priseljevanja v Združene države Amerike.
Jaz sem se poglobila v muslimanski način razmišljanja od srednjega veka do danes v povezavi z dvema večjima raziskovalnima projektoma o Španiji in islamu. Za devetdeseta leta prejšnjega stoletja sem proučevala pisatelja Juana Goytisola, ki je bil proislamski in sovražen do Evrope. V dvajsetih letih 21. stoletja se osredotočam na to, kako je Španija najprej izgubila svoje ozemlje v korist muslimanov leta 711 in ga nato ponovno osvojila, kar se je končalo leta 1492. Glavni renomirani viri za muslimanski način razmišljanja, ki sem jih uporabila, so islamolog Gustave von Grünebaum, ki piše o islamu in srednjem veku, zgodovinar in arabist Bernard Lewis, ki piše tako o preteklosti kot o sedanjosti, ter odvetnik Harold Berman. Ko se leta “družiš” z arabsko-muslimansko mislijo, vidiš nekaj stvari, ki lahko pojasnijo, zakaj prihaja do trka med Zahodom in islamom. Prvič, islam se od srednjega veka do danes ni spremenil. Drugič, Zahod ni dojel, da so islamska izhodišča povsem drugačne kategorije kot Zahodne in da besede nimajo istega pomena.
Zahod verjame, da so druge religije podobne krščanstvu, le da so na prvi pogled nekoliko drugačne. Predpostavlja, da so vse »pravzaprav« enake. In ravno krščanstvo nas prepričuje v to. Krščanstvo je začelo ločevati cerkev od države pred približno 1000 leti, vendar že Sveto pismo vsebuje formulacijo, da naj bi kristjan dal Bogu božje in cesarju cesarjevo. Islam pa ne razlikuje med državo in religijo, religija je namreč nadrejena državi. Vse je religija, država pa je, tako rekoč, izvršilna veja oblasti religije. Lahko rečemo, da Koran vsebuje ustavo o tem, kako naj bi država delovala, in sicer kot izvršiteljica religije. Koran in drugi verski spisi vsebujejo tudi tisto, kar bi imenovali civilno pravo. Obstaja celo kazensko pravo s klasifikacijo kaznivih dejanj in lestvico kazni. Ko se priseljenci s temi prepričanji preselijo v zahodno državo, je to kot mini država, ki se preseli v drugo državo in tam uveljavlja svoje zakone. Če bi govorili o določeni državi namesto o islamu, bi nam to bilo razvidno. Do trka pride, ker na istem območju ne moreta hkrati veljati dva različna zakona. Če država prejemnica ne uveljavlja svoje zakonodaje, nastane kaos. Koncept verske svobode, ki ga je uvedel Zahod, ni bil mišljen, da se oseba ne bi bila dolžna držati zakonov države.
Naši zakoni, institucije in splošne volitve se uporabljajo za uveljavljanje stališč islama.
Ko gre za koncept demokracije, se pojavi še en konflikt. Demokracija, kot jo razume Zahod, pomeni, da odrasle, polnoletne osebe v družbi skupaj izvolijo predstavnike, ki sprejemajo takšne zakone, kot se jim zdijo primerni. Volitve se izvajajo zato, da se izberejo predstavniki, ki jim prebivalstvo zaupa. Musliman pa lahko reče, da je vse to nepotrebno in celo napačno, ker islam že ima zakone, ki jih je uvedel sam bog. Novi zakoni niso potrebni, kvečjemu le interpretacije. Zahodne volitve se zato povsem logično uporabljajo ne za uveljavljanje določenih zakonov, temveč za utrjevanje pozicij islama. Demokracija ponuja vsem ljudem priložnost, da uveljavljajo svoja stališča, zagovorniki islama pa verjamejo, da bi moral prevladovati islam.
Sodobne zahodne države so človekove pravice povzdignile do najvišjega načela. Države bi morale zagotavljati pravice vseh ljudi, ne glede na to, iz katere druge države prihajajo, in ne glede na to, kaj je primerno za druge državljane države gostiteljice. Sodobni zahodnjaki so univerzalisti. Tudi to ima podporo v Svetem pismu, ko gre za versko skupnost. » Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Sveto pismo celo spodbuja, naj ljubimo sovražnike in obrnemo drugo lice. Zahodnjaki verjamemo v univerzalnem duhu, da je etično z vsemi ravnati enako. Vendar islam tega ne oznanja. Kot povzema Grünebaum, se je islam že zgodaj odločil za nekaj načel – muslimani so več vredni kot nemuslimani, moški so več vredni kot ženske in (kar je danes manj pomembno) svobodnjaki so več vredni kot sužnji. V Koranu je nešteto verzov, ki pozivajo k ubijanju nemuslimanov, ki jih dosledno imenuje nevernike. Skupno je 345 takšnih pozivov. Vodenje svete vojne, džihada, proti nevernikom je za muslimana verska dolžnost, tako kot molitev. To stališče ni združljivo z Deklaracijo OZN o človekovih pravicah in muslimani se tega zavedajo. Prav zato skoraj 60 držav z muslimansko večino v Kairski deklaraciji iz leta 1990 zavrača formulacijo OZN in predstavlja svojo, ki pravi, da so človekove pravice pravica do življenja v državi s šeriatskim pravom. Med drugim ne sprejemajo verske svobode. Zahodne države se soočajo z dilemo: Ali naj v svojih državah zagotovijo človekove pravice ljudem, ki sami niso pripravljeni zagotavljati človekovih pravic drugim, in ali naj jim dajo volilno pravico v svojih državah?
Vse to je za Zahodnjake težko obvladljivo, ker naš moralni kodeks pravi: » Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim.« To je pravilo, ki smo ga upoštevali, ko smo odprli svoje meje. Zdaj pa smo prisiljeni ugotoviti, da se naši zakoni in institucije ter naše splošne volitve uporabljajo za promoviranje islama. Na prvi pogled se zdi vse »zakonito«, vendar to ni bil namen naših volivcev in zakonodajalcev. Če želimo preprečiti tisto, kar je z našega vidika zloraba naših institucij, moramo hitro spremeniti svoje zakone in delati razliko med ljudmi, kar pa se nam upira. V angleščini obstaja formulacija, ki pravi, da bi morali od priseljencev zahtevati LLL: law, language, and loyalty (zakone, jezik in lojalnost). Oseba, ki želi biti sprejeta v drugi državi, mora upoštevati zakone, se naučiti jezika in izkazovati lojalnost državi. Univerzalistični Zahodnjaki so verjeli, da je to samoumevno, implicitno in da je celo nevljudno samo namigovati, da vsi ne mislijo tako. Toda tudi če se nam upira, se moramo pogovoriti o tem, kako naj islam kot ideologijo politično obravnavamo.
Vir: EPOCH TIMES, 9. maj 2026 https://www.epochtimes.se/mellan-oro-och-samexistens-om-islam-och-invandring
