Piše: dr. Andrej Umek
Pred leti sem prebral knjigo Samuela Huntingtona[i] Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda in bil sem prepričan, da ima avtor prav. Po daljšem obdobju bipolarnosti naj bi se po kolapsu komunizma v Evropi začel ustvarjati multipolarni svet. Tudi ta multipolarni svet naj bi v sebi nosil konflikte, o katerih govori Huntington, vendar sem bil prepričan, da se bodo ti konflikti razreševali mirno in ob spoštovanju drugačnosti. Danes moram na žalost ugotavljati, da sem se motil. V svetu je ponovno namesto različnosti civilizacij prevladala osnovna delitev sveta med demokracijo in totalitarizmom. To pa svet ponovno vrača v vsem že znano bipolarnost.
Za boljše razumevanje sedanjosti bi se vrnil dobrih sto let v preteklost. Takrat so začeli nastajati trije totalitarizmi – komunizem, fašizem in nacizem – ter postopno prevladali v delu sveta. Kljub nekaterim razlikam med njimi – komunisti naj bi se zavzemali za proletariat, fašisti in nacisti pa za izbrano nacijo – so imeli dovolj skupnega, predvsem brutalni totalitarizem, da so se začeli med sabo povezovati. To je privedlo do tako imenovanega pakta Ribbentrop–Molotov, ki se mu je pozneje priključila še Japonska. Ta totalitarni blok je kot svojega sovražnika, ki ga je treba uničiti, videl demokracijo, predvsem tisto, ki pripada evropski civilizaciji. Totalitarni blok konflikta z demokratičnim ni začel neposredno, ampak ga je postopoma zaostroval. Najprej so sledili izsiljeni sporazumi, npr. München 1938. Sledili so napadi na države, ki so sodelovale z demokratičnim blokom: delitev Poljske in baltskih držav 1939. Šele potem, leta 1940, je Nemčija ob znatni pomoči Sovjetske zveze (SZ) odprla zahodno fronto in neposredno napadla države demokratičnega bloka. V svojem pohodu proti demokraciji je bil totalitarni blok izjemno uspešen, vse dokler ni prišlo do spora znotraj njega o tem, kdo je dobil preveč in kdo premalo. Šele ta konflikt je demokratičnemu bloku omogočil, da je 2. svetovno vojno končal relativno uspešno, čeprav je moral preostalemu članu totalitarnega bloka, SZ, prepustiti vzhodno Evropo.
Po 2. svetovni vojni je tako imenovana železna zavesa potekala po sredini Evrope in jo delila na demokratični in komunistično-totalitarni del. Čeznjo je potekala hladna vojna. Ta vsaj v Evropi ni prešla v oborožen konflikt, ti so se umaknili v Azijo. Zaradi gospodarske neučinkovitosti je komunizem v vzhodni Evropi v letih 1989–1990 kolabiral in demokratiziral se je tudi ta del našega kontinenta. Takrat smo bili vsi prepričani, da se bo oblikoval multipolarni svet, kot ga opisuje Huntington. Žal pa se je zgodilo drugače – začel se je oblikovati nov totalitarni blok.
Jedro tega totalitarnega bloka nedvomno tvori komunistična Kitajska s svojimi vazalnimi državami. Pridružili pa so se mu Iran s svojimi podporniki v islamskem svetu, kot sta npr. Hezbolah in Hamas, ter Putinova Rusija. Ali so sklenili pakt javno ali ne, niti ni pomembno. Dejstvo je, da delujejo usklajeno, zato lahko govorimo o reinkarnaciji pakta Ribbentrop–Molotov. Tudi cilji – in ne samo cilji, tudi metode – so identični kot pri originalnem paktu. Cilj je še vedno uničenje demokracij, predvsem tistih, ki pripadajo evropski civilizaciji. In ravno tako metode: za zdaj napadajo države, ki so povezane z demokratičnim blokom. To dokazujeta vojna v Ukrajini in zadnji napad islamistov na Izrael. Pa tudi kitajskih groženj Tajvanu ne smemo zanemariti.
…
Kako bi se demokratični blok moral odzvati? Predvsem bi moral ohraniti polno solidarnost z napadenimi državami. Zavedati bi se moral, da smo z njimi ogroženi mi vsi. Tako nas uči zgodovina. Jasno je treba obsoditi kakršen koli totalitarizem. Polno obsodbo je z Nürnbergom doživel samo nacizem. Takšne obsodbe bi morali biti deležni res vsi totalitarizmi. Skrbi pa me, da nekatere akcije totalitarnega bloka tudi pri formalno demokratičnih vladah uživajo veliko podporo. V mislih imam stališče bivše vlade dr. Goloba do vojne v Gazi.
[i] Samuel P. Huntington, The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order, Simon & Schuster UK Ltd., London, 1997.
