Socialni demokrati so napovedali vojno dobičku. Izjave zadnjih dni dajo misliti, da je borba proti dobičku jedro njihove evropske kampanje, tako kot je bila lani na parlamentarnih volitvah.
Tole so bile izjave Tanje Fajon na predpripravah za naslednji krog igre Lepo je biti (EU) milijonar:
“Že zdavnaj bi lahko imeli brezplačne obroke v šolah in vrtcih, če bi na evropski ravni uvedli 25-odstotni davek na dobiček in ga dosledno pobirali tam, kjer je tudi ustvarjen.”
“Ljudi, ne kapitala, moramo postaviti v osrčje evropskih politik.”
“Da konkretnim rešitvam za pravičnejšo in trajnostno družbo za vse.”
“Odločitev, kakšno Evropo želite, je vaša. V stranki SD hočemo drugačno, napredno, solidarno in pravično Evropo. Vaš glas za razumno Evropo je vstopnica za prihodnost. #HočemoEvropo”
“Evropa bo postavila ljudi pred dobiček, #Evropa bo napredna in solidarna ali je ne bo.”
Iz njenih izjav lahko izluščimo dvoje:
Ko ne bo več dobička, ne bo več razlik, kar pomeni, da ne bo več revščine. Ko ne bo več dobička, bo Evropa napredna, solidarna in predvsem … pravična.
Čakajte, kam smo prišli? A je to še zmeraj tista socialdemokratska stranka, ki je le nekaj let nazaj še zagotavljala, da so fantje iz Levice preveč “idealistični” in da živimo v svetu, kjer brez podjetništva pač ne gre? Kaj se je zgodilo tam nekje med letoma 2014 in 2018, da so se spremenili v enojajčno dvojčico Levice in podobnih poganjkov evropskega skrajnega levičarstva (Podemos, Siriza, Die Linke itd)? Karkoli se je že zgodilo, tej stranki, ki bojda v Sloveniji nosi uradno žezlo socialne demokracije, je vsekakor treba zastaviti kar nekaj vprašanj, ki si jih režimski mediji očitno ne upajo:
Si res želijo Evropo prostotržnega kapitalizma ali Evropo centralno vodenega socializma kot Levica? Če si želijo prvo, potem je težko razumeti pogrom nad dobički. Zasebni dobički so edini razlog za obstoj prostotržnega kapitalizma.
Kaj pomeni pridevnik pravično?
Glede na to, kako radi z njo opletajo, bi človek pričakoval, da imajo natančno definicijo pravičnosti. Pa jo imajo res? Sam je še nisem zasledil. Je pravično, če se po AUKN-jevsko jemlje tistim, ki poslujejo dobro, in se njihov denar neperspektivno porablja za to, da se krpa luknje sistemske revščine, ki jo je izvirno povzročilo prav takšno socialistično prelaganje? Je pravično, če davkoplačevalce prisilimo, da sponzorirajo razne domislice tipa zadruge, delavske kooperative, socialno podjetništvo? (Pri tem ne gre pozabiti dejstva, da delujoča zadružna združenja v EU ne uporabljajo proračunskega denarja, tako kot so si to zamislili socialni demokrati.) Je pravično, da se čim bolj izenačijo socialna podpora ter minimalna in povprečna plača v večnem boju za enakost in izkoreninjenje fovšije?
Ko bodo Socialni demokrati jasno odgovorili na ti dve vprašanji, bomo volivci vedeli, ali so res proevropska stranka ali pa so revolucionarna stranka, ki si želi padca sistema, pa se vseeno pretvarja, da je proevropska, kot njihova dvojčica Levica. Dobra stvar Levice je vsaj ta, da kljub svoji faux-proevropskosti jasno povedo, da si želijo padec prostotržnega kapitalizma in vzpon neosocializma, prebarvanega iz rdeče v zeleno. Socialni demokrati kot institucionalni nosilci uradne socialne demokracije v Sloveniji si takšnega koraka javno ne upajo priznati, ga pa večkrat med vrsticami namigujejo. Poražence globalizacije (ki jih je malo, a so jezni in glasni) podkurijo z natančno usmerjenimi pol-resnicami, ki jih naredijo še bolj besne (a la: Amazon ne plačuje davkov), kot odgovor na neoliberalizem pa ponujajo pravljice o pravičnosti in solidarnosti. Ne gredo tako daleč kot Levica, ampak samo uradno. Če njihova stališča preučimo enega za drugim, je težko uiti mnenju, da si želijo iste socialistične revolucije kot bolj radikalni bratje. Zdaj je čas, da se izjasnijo, kaj si res želijo, potem pa je od nas, volivcev, odvisno, ali bomo takšno pot v preteklost podprli ali ne.
Vsekakor pa se morajo pravična Tanja, hitrobesedni Dejan, pozno šolajoči se Matjaž, šahist Milan, mutlikulti tviterašica Dominika in preostala četica pravičnih zavedati naslednjih stvari, preden se odločijo, kaj zares so in kakšen svet si v resnici želijo:
Izvirna ideja EU je ideja o dobičku in bogatenju
Danes boste v učbenikih zasledili ideološko obarvane trditve, da je Evropska skupnost za premog in jeklo kot prababica Evropske unije nastala kot varovalka pred nadaljnjimi konflikti med Nemčijo in Francijo, ki so se pred tem v rekah krvi vrstili eden za drugim. A če nas je zgodovina česa naučila, je to dejstvo, da nobena internacionalna skupnost ne more preživeti, če članice niso ekonomsko motivirane za vztrajanje v takšni skupnosti. Tudi ta ne bi. Pacifizacija odnosov med evropskimi državami je bila stranski učinek. Če bi se preostanek evropske družine po drugi svetovni vojni do Nemčije obnašal kot do desetega brata, podobno kot se je po prvi (ne glede na to, da upravičeno), ESPJ ne bi nikoli preživela prve obletnice. Schumanova deklaracija, ki je predlagala supranacionalno entiteto, da bi ta bdela nad proizvodnjo dveh najpomembnejših surovin v povojni Evropi, je bila res motivirana tudi za brzdanje napetosti med večnima sovražnicama, ko so se po vojni že začele kazati prve napetosti med obema, a je imela v osnovi ekonomsko podstat. Deklaracija ni prišla iz etra, ampak je bila podaljšek izvirnih idej Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje (kasnejši OECD), ki je že takrat razmišljala o vseh neoliberalnih ukrepih, ki jih danes tako ljubimo: nižanje carin in postopno vse-kontinentalno ukinjanje le-teh s sprejemom skupnega trga, poglobljeno ekonomsko sodelovanje med državami, krepitev zasebne podjetniške pobude, ukrepi za izboljšanje produktivnosti …
Če ne bi bilo povsem ekonomske računice, se Adenauer ne bi nikoli odzval na Schumanovo pobudo, Evropa pa bi se v sedemdesetih, po prvi resni krizi, znova spoprijela v boksarskem ringu nacionalnih interesov in osvajalskih nagonov, ki si jih tako pristno delimo s šimpanzi. Adenauer in Schuman, očeta Evrope, sta želela dobiček. Želela sta, če se izrazim z besedami iz predvolilnega pamfleta SD, “zaščititi kapital in bogatenje peščice”. Ja, po paretovem pravilu je vsa silna ekonomska sinergija, ki jo je ustvarila skupnost, najprej pomagala kapitalistom – veliko ljudi je postalo izredno bogatih. Število milijonarjev v EU se je od Schumanove deklaracije do sedemdesetih let podeseterilo. Izvirna ideja EU je ideja o dobičku in bogatenju, ki pa ni zero-sum-game. Bogatenje premožnih ni pomenilo – spet bom uporabil besede iz SD-jevega pamfleta –, da očetov EU ni zanimala “blaginja posameznikov in zaščita ranljivih skupin”. Tudi te so se izkopale iz nepredstavljive revščine na ravni tretjih držav do ekonomskega statusa, ki mu na planetu ni para. Kako je ta povsem kapitalistična pobuda poskrbela za prosperiteto slehernika, boste razumeli komaj, ko boste brali zgodbe o tem, kako afganistansko so pred, med in po vojni živeli Francozi, Nemci, Nizozemci, Belgijci, Avstrijci in kako hitro so se nato v desetih letih s pomočjo Marshallovega plana in evropske ekonomske integracije ne le pobrali, ampak se poleg Američanov spremenili v najbogatejše zemljane v zgodovini človeštva.
Dilema Socialnih demokratov
Hočeš nočeš se bodo morali Socialni demokrati, kot tudi generično globokodržavno ustvarjeni padalci, ki se v Sloveniji pozicionirajo pod konstelacijo ALDE, izjasniti, ali si želijo Evropo kapitala, prostotržne pobude in dobička ali Evropo lažne solidarnosti, socialistične uravnilovke, nadzora nad svobodo govora in centralno-planske redistributivne ekonomije, kakršno so prodajali Sovjetski imperij, Maova Kitajska, Titova Jugoslavija, Castrova Kuba in kakršno danes poleg slednje zagovarjata le še samodržca Maduro in Kim. Danes se na evropski ravni problematizirajo razlike med desnimi federalisti in suverenisti pa globalisti in antiglobalisti, a te razlike niso niti približno tako velike, kot so tiste med socialisti in kapitalisti. Kapitalisti bodo lahko delovali tako znotraj (ohlapne) federacije kot Evrope narodov. Kot tudi znotraj še bolj ekonomsko (ne pa migrantsko!) globaliziranega sveta ali pa bolj protekcionistične unije. Razlika je v resnici bolj semantična, kot se danes zdi.
Na koncu je pomembno le to, koliko bomo zaradi evropskih ekonomskih sinergij zaslužili in koliko manj bomo za blago in storitve plačevali potrošniki. Pogovori o migrantski krizi, intersekcionalnih feministih, LGBTQ-aktivistih, uniseks futuristih bodo dokaj nepomembni na daljši rok. Tudi migrantska kriza ni trivialna, veliko lažje rešljiva zagata, kot danes nekateri mislijo – že optimizacija vračanja zavrnjenih azilantov bo rešila najmanj polovico problematike. Zato se bomo na koncu Evropejci politično delili le na dve skupini, ki sta pomembni za naš obstoj, preden nas tehnološko povozijo vedno bolj vase usmerjeni Američani in hipersodobni Azijci. Na tiste, ki priznajo, da smo skupaj primarno zaradi dobička – recimo jim kapitalisti, in na tiste, ki se sprenevedajo, govorijo o redistribuciji in pravičnosti, obenem pa iz skupnega dobička črpajo milijonske plače, da lahko nato v EP predavajo zaključke kongresa socialistične internacionale – recimo jim hinavci … pardon, socialisti. Prvi bodo nadaljevali začeto delo evropskih krščansko-demokratskih desnih kapitalistov. Drugi bi radi nadaljevali tam, kjer je spodletelo Sovjetski zvezi.
Izbira je očitna. Tudi Socialni demokrati se lahko danes odločijo, ali bodo na pravi strani zgodovine ali ne. Lahko pa jim že danes povem – Evropa bo kapitalistična. Ali pa je ne bo.
