Piše: P.J.
Današnji 17. maj nas ponovno poziva k sočutju, spoštovanju in globokemu civilizacijskemu premisleku. Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji – čeprav mu je odhajajoča vlada Roberta Goloba uradno odvzela status državnega spominskega dneva – ostaja neizbrisljiv opomnik. Nobena politična odločitev in noben vladni ukaz ne moreta izbrisati zgodovine, trpljenja, solz in krvi. Dnevi, ki jih narod ohranja v svojem kolektivnem spominu, niso prazne vrstice v koledarju, temveč neposreden izraz naših vrednot, odnosa do resnice in dolg do tisočev rojakov, ki so v imenu totalitarne ideologije izgubili življenja, dostojanstvo in prihodnost.
Zgodovina slovenskega naroda v 20. stoletju je globoko zaznamovana s tragiko totalitarnega terorja. Medtem ko so se drugi narodi po koncu druge svetovne vojne veselili svobode, je slovenski človek vstopil v dolgo obdobje teme, strahu in sistematičnega nasilja. Ta dan pripada vsem, ki jih je komunistični režim preganjal z montiranimi procesi, zapori in ponižanjem. Posvečen je tisočem, ki so bili prisiljeni zapustiti domovino, in vsem, ki jih je totalitarna oblast skušala izbrisati z izvensodnimi poboji, njihove zgodbe pa so desetletja načrtno zamolčevali in prikrivali. Številna brezna, raztresena po domovini, še danes nemo pričajo o teh grozodejstvih. Noben politični ukaz ne more zaceliti ran mater, očetov in otrok, ki so izgubili svoje najdražje.
Politični dekreti ne morejo izbrisati trpljenja in solz
Uradna ukinitev spominskega dneva s strani Golobove vlade je bila sramotna poteza. Noben dekret namreč ne more prepovedati groba, imena in prgišča zemlje nad mrtvim človekom. Že pred 2500 leti so stari Grki vedeli, da se civiliziranost družbe meri po tem, ali dostojno pokoplje svoje mrtve – ne glede na to, na kateri strani so padli. Slovenija v 21. stoletju pod vodstvom te odhajajoče levičarske garniture tega civilizacijskega koraka še vedno ni zmogla. Naroda ni mogoče graditi na selektivnem spominu in ignoriranju poglavij preteklosti, ki ne ustrezajo vladajoči ideološki naraciji. Vsaka žrtev ima pravico do imena, dostojnega pokopa in mrliškega lista. Brez civiliziranega pokopa vseh žrtev povojnih pobojev na osrednjem pokopališču ostajamo ujetniki preteklosti – razdeljeni in moralno pohabljeni.
Prav v teh dneh pa se v državnem zboru dogaja pomemben premik k resnici in pravičnosti. Poslanci SDS, NSi, SLS, Fokusa in Demokratov so vložili nov predlog zakona o pokopu in spominu na žrtve prikritih grobišč, s katerim bi 17. maj ponovno razglasili za državni spominski dan ter žrtve pietetno pokopali na ljubljanskih Žalah, ki bi dobile status kulturnega spomenika državnega pomena. Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek je jasno poudarila, da je pravica do dostojnega pokopa temeljna človekova pravica. Podmladki desnih strank in predsednik Sveta romske skupnosti Jožek Horvat Muc pozivajo k priznanju in pieteti do vseh žrtev. Nasprotno pa Svoboda in Levica predlog spet označujeta kot »izkoriščanje žrtev za politične namene« – s čimer še enkrat dokazujeta, da jim resnica in človeško dostojanstvo nista na prvem mestu, temveč le ohranjanje lastnih ideoloških privilegijev.
Resnica ni grožnja, ampak edina pot do sprave
Zato so civilne pobude, prizadevanja za zakonsko vrnitev državnega spominskega dneva in ureditev dostojnih pokopov ključnega pomena za prihodnost naše demokracije. Slovenija mora 17. maj ponovno razglasiti za državni dan spomina, sprejeti ustrezne zakone in zbrati dovolj moralne moči, da si nalije čistega vina. Veličina države se ne meri po njeni moči, temveč po človečnosti, ki jo premore. Evropska unija temelji na resolucijah, ki enakovredno obsojajo fašizem, nacizem in komunizem – Slovenija ne sme biti izjema pri udejanjanju teh temeljnih evropskih vrednot.
Spomin na žrtve in opomin prihodnjim generacijam, da se je nasilju nad drugače mislečimi treba vedno odločno upreti, nista namenjena vnašanju nemira ali iskanju novih sovraštev. Nasprotno: namenjena sta resnici, ki je edini temelj resnične narodne sprave in mirno sožitje. Resnica ne ogroža demokracije in ne boli tistih, ki si želijo pravične družbe – boli le tiste, ki preteklost izkoriščajo za ohranjanje starih ideoloških privilegijev. Narod, ki molči o lastnih zgodovinskih zločinih, tvega, da se bodo krivice ponovile.
Naj bo današnji dan priložnost za tiho misel, prižig sveče in zavezo, da bomo varovali svobodo, za katero so mnogi plačali najvišjo ceno. Dolžni smo si prizadevati za Slovenijo, v kateri bo resnica cenjena in vsako človeško življenje imelo enako vrednost. Naj žrtve končno najdejo svoj mir, svoje ime in svoj grob. Njihov spomin pa naj ostane svetilnik naše skupne odgovornosti za svobodno in pošteno prihodnost.
