V življenju vsakega od nas so mejniki, ki nas zaznamujejo: dogodki, ki se vrstijo, procesi, ki nas oblikujejo, ljudje, ki stopajo na naše poti in z njih odhajajo … Mnogi od njih zasvetijo kot utrinki na našem nebu in nato utonejo v pozabo, med njimi pa so tudi tisti, ki pustijo neizbrisne sledi. In profesor Justin Stanovnik – oralec ledine, neutrudni iskalec ter sejalec resnice in pravice – je nedvomno med zadnjimi.
Justin Stanovnik nas je nedavno zapustil same v slovenski “solzni dolini”. Za njim je ostala vrzel, ki jo bo težko, če ne skorajda nemogoče, zapolniti. Z žalostjo v srcih smo se tistega vetrovnega januarskega popoldneva od njega poleg sorodnikov poslovili številni prijatelji in občudovalci njegovega neizmerno dragocenega opusa pogumnih dejanj in poglobljenih razmislekov. Tisti, ki se strokovno ukvarjamo s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin v totalitarizmih, smo pretreseni ugotavljali, da v zadnjih mesecih odhajajo od nas mnogi zvesti prijatelji in podporniki našega dela, ki so nas v trenutkih naših dvomov in skrbi tenkočutno razumeli v našem opotekajočem nemiru. S svojim mirnim zgledom so nas opogumljali in nam odpirali nova obzorja.
Profesor Stanovnik je bil mislec par excellence, a – za razliko od mnogih – tudi neomajno dejaven v boju za svoja prepričanja. Z ognjem svojega spoznanja nas spominja na dr. Jožeta Pučnika, ki prav tako ni želel le ždeti v svojih filozofskih zapiskih, pač pa se je ne glede na ceno, ki jo je plačal, podal v boj z režimskimi mlini na veter.
Naj s tremi kratkimi spominskimi utrinki počastim spomin na profesorja Stanovnika, ki je za svobodo in demokracijo slovenskega naroda “stal inu obstal”. O njem sem že mnogo prebrala, ko mi ga je kmalu po začetku mojega vodenja Študijskega centra predstavila dr. Tamara Griesser Pečar, njegova dolgoletna prijateljica, s katero sta osebno in po telefonu izmenjala nešteto misli. Krepak stisk roke in pogled v globino njegovih predirnih oči je obetal podporo našemu delu. Začutila sem toplino njegove osebnosti, ki me je bodrila vse do najinih zadnjih stikov pred poletjem lanskega leta. Justin se je, če je le uspel in mu je zdravje dopuščalo, redno udeleževal prireditev Študijskega centra in s svojim iskrenim nasmehom, kleno besedo ter močjo svoje neponovljivo pristne zavezanosti resnici bogatil vse nas. Njegova pisma in voščilnice so bili viri navdiha pri našem vsakodnevnem mukotrpnem kopanju po močvirju neuspele slovenske tranzicije. In ko se je skupaj z nekdanjim tožilcem Antonom Drobničem znašel v primežu kosovskih “fake news” obtožb o sodelovanju s komunistično tajno politično policijo, si z dr. Griesser Pečarjevo nisva niti malo pomišljali, ko sva jima javno stopili v bran. Še enkrat več sva bili deležni pogroma, ker sva pričevali za “resnico, pravico in spomin”, a tedaj in še milijonkrat bi se izpostavila za človeka, kot je bil Justin.
Naslednji utrinek sega v pomladni čas leta 2013, ko je izšla moja znanstvena monografija o Demosu, slovenski osamosvojitvi in demokratizaciji. V dvorani Slovenske matice se je trlo ljudi, ki so želeli – kot je v navadi med prijatelji – izkazati spoštovanje avtorici knjige in njenemu trudu. Skupaj z Janezom Janšo je prišel tudi Justin Stanovnik. Za hip se mi je njegova prisotnost zazdela rahlo nenavadna, saj moja monografija večinoma ne govori o tematiki, ki je bila osrednje vodilo Justinovega neumornega prizadevanja: izvensodnih umorih, političnih procesih, zaporih, neuspešnih prizadevanjih za rehabilitacijo in umestitev žrtev komunistične revolucije v slovenski javni prostor. A razumela sem, da je Justin prišel izrazit podporo meni in mojemu delu v Študijskem centru za narodno spravo. Razumela sem, da je prišel kot dober prijatelj. Ko smo po predstavitvi knjige skupaj z družino in prijatelji posedeli v enem od lokalov pri Ljubljanici, je sproščeno razlagal, da na Slovenskem nimamo knjige o boljševizmu, nimamo knjige o esenci boljševističnega zla. To misel je ob mnogih kasnejših srečanjih znova in znova ponavljal. Razumela sem, da gre za Justinovo zavezo naši in prihodnjim generacijam.
Tretji utrinek se dotika dveh meni ljubih pokojnikov: Justina in moje mame, ki sta se lani spomladi po nekem nedoumljivem naključju znašla skupaj v negovalni bolnišnici ljubljanskega kliničnega centra. Spomini so zarezani v možgane za vedno. Prizori so živi … Moja mama optimistična in polna volje po preživeti možganski kapi. Počasi vozičkava po hodnikih nekdanje otroške bolnišnice, urejene v svetle sobe za bolnike, ki okrevajo po hudih preizkušnjah. V jedilnici sedi Justin, njegov obraz razsvetli širok nasmeh, ko me zagleda. Poleg njega kup časopisov. Objameva se. Razlaga mi, da veliko bere, razmišlja, še vedno tuhta o boljševizmu … Vsakič, ko obiščem svojo mamo, pokukam še k Justinu. Ko me uzre, se mu v nasmehu razjasni obraz. Izmenjava nekaj stavkov in dan je svetlejši. Zadnjič ga uzrem v žarečem majskem dopoldnevu, ko pridem po mamo. Enak, dobro razpoložen, nasmejan in s soncem obsijan Justin, ki pa so ga počasi že zapuščale moči.
Njegova zemeljska pot se je iztekla v letošnji zimi, a misli, besede in dejanja ostajajo kot pomladno brstje med nami. Ne nazadnje je to prepoznal tudi Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki mu je na 12. Pučnikovem simpoziju 22. marca 2019 v Slovenski Bistrici posthumno podelil Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji. Justin je s svojim pogumnim in svobodomiselnim delovanjem bistril kalne vode slovenske neuspešne demokratične tranzicije, njegovi izzivi pa ostajajo večne zaveze prihodnjim generacijam. Justin še zdaleč ni rekel svoje zadnje besede …
