Na Klančinškovi kmetiji,
v vasi, znani kot Klančine,
vodijo tja serpentine,
priča nočni smo moriji.
Polna konj bila je štala,
trinajst stalo je konjičev,
s šarcem toliko še bičev,
ko kmetija je nastala.
Zdaj pa, kot da se sesuva,
mesec vsak gre ena glava,
nekam kar čez noč odplava,
zdi se, grunt da nekaj kljuva.
Nek fakin da je posredi,
ata tarna zdaj Klančinšek,
ko zapoje petelinček,
hlapci vsi so v hipu bledi.
Je fakin odlétel davi,
z grunta so nam sporočili,
so v četrto izgubili
konjsko silo, steber pravi.
Z vsakim petelinjim krikom
enega jim zmanjka konja,
ni za njim duhá ne vonja,
priča res smo čudnim trikom.
Čudni so premiki talni
pri Klančinšku pod planino,
mu ostaja še edino
zlom popolni, krah totalni.
Gorski palček ga že čaka,
kmetovalca s pod planine,
ko zleti mož raz strmine,
novega dobi bedaka.
