Niti Orwell ni predvidel tega,
na Živalski farmi hometije,
valjajo se naokrog pomije,
pred svinjakom huda je zadrega.
Ni da črn bi humor tu zganjal,
kaj posredi je, bom raje tiho,
stvar deluje na živalsko psiho,
spet je prasec svinjarije zganjal.
Prasec, no, saj se prašiček reče,
na Živalski farmi vsi so vljudni,
tudi če notránje so ostudni,
jim ne gobec, ampak jezik teče.
Da prašiček se ravna po tistem,
da več vredne ene so živali,
to na farmi zdavnaj so spoznali,
po kopitu da je enem, istem.
Zdaj na konju šarcu odločitev
naj bila bi, kaj stori s prašičkom,
svojim nekulturnim otročičkom,
je pri konju predlog: odpustitev.
Dajte no, za norca nas imate,
kdaj še konj o čem je tam odločal,
ta lahko je kdaj samo poročal,
mehanizme vendar vsi poznate.
Konjski hlev ni tisti, ki očisti
prvi naj se, ta je zadnja rupa,
je v svinjaku več smradu in hrupa,
tam naj se počisti do obisti.
Pa ne mislim, veste, na prašička,
ki je eden zadnjih prascev malih,
pri domačih se redi živalih,
z njega kože malo bo dobička.
Večji prasci zanj so odgovorni,
tudi če najmanjši je med njimi,
videz vara, saj le pujska hlini,
delajo navzven se pridni, vzorni.
Stvar s pomijami ta žal ne mine
kar tako, da ven leti prašiček,
vsak na veji zdaj že čivka ptiček,
da je zima, čas je za koline.
