Drago Jančar: Nekaj svetlih reminiscenc
Moji spomini na ustvarjanje temne razstave so svetli. Začelo se je z nekaj slabe volje nad slovenskimi zgodovinarji in muzealci. Na račun sicer zanimive in v javnosti dobro sprejete razstave Slovenci v 20. stoletju sem v Delu zapisal nekaj besed o njeni enostranskosti. Kaj ko bi, sem vprašal, poleg starih radijskih aparatov pokazali tudi mikrofone v zidu Kocbekovega in mnogih drugih stanovanj, zasliševalske celice ali delovna taborišča za ženske, politične obsojenke? Glasno sem pomislil, da bi bilo treba postaviti alternativno razstavo, na kateri bomo poleg veselja na ljubljanskih ulicah videli tudi teharsko taborišče, roške jame, poleg kipov Kardelja, Tita in Mačka tudi obsojence z dachavskih procesov, poleg bonbonov s črto tudi obložene magacine povojne politične elite, poleg štafet in parad tudi prepovedane revije in časopise? Iz Muzeja novejše zgodovine je prišel na časopisnih straneh hiter in po svoje presenetljiv odgovor: ponudili so mi, popolnoma resno, da zberem sodelavce in v Cekinovem gradu postavim svojo vizijo alternativne razstave novejše slovenske zgodovine. To je prva svetla reminiscenca: torej so v Muzeju ljudje, ki so odprti za sodelovanje ob tako težki temi.
Priznam, da sem se znašel v zadregi. Ponudba je bila precej nenavadna. Kot da bi pianist glasbenemu kritiku ali celo gledalcu odstopil sedež za klavirjem in rekel: pa igraj ti, če praviš, da igram jaz narobe. Stvar je za hip postala nekoliko šaljiva, vendar zaradi “popolne resnosti” ponudbe tudi izzivalna. Poklical sem Jero Vodušek-Starič in Vaska Simonitija, oba zgodovinarja in univerzitetna profesorja, in ju vprašal, ali bi nevednemu pisatelju pomagala pri takšnem podjetju? Oba sta nemudoma pristala, takoj so se s privolitvijo odzvali Alenka Puhar, Janez Suhadolc in Jože Pučnik, vrsta mojih pisateljskih kolegov in mnogi drugi … vsi so bili pripravljeni sodelovati. Tudi ta odziv ostaja zame svetel spomin. Kmalu smo se lotili dela z optimizmom in dobro voljo – kdo naj bo poklican k resnici tega obdobja, če ne mi, ki smo rojeni po vojni, ki smo vsi nekako “otroci socializma”. Namesto nas tega ne bo opravil nihče drug. Ne partijski zgodovinarji, ne prejšnjemu režimu zvesti publicisti, ne emigranti in ne raziskovalci Evropske skupnosti. In kdaj, če ne zdaj? Dokler je še čas, dokler je še živ spomin, je treba spregovoriti resnico o “drugih Slovencih” v drugi polovici dvajsetega stoletja. O tistih, ki so obdobje socializma preživeli drugače, namreč kot drugorazredni državljani; ki so ostali brez pravice do svobodne besede, ki jim je bila omejevana svoboda gibanja, političnega združevanja, od katerih so bili mnogi zaprti, mnogi pa so tudi izgubili svoja življenja.
Odločili smo se, da bo razstava in z njo povezana publikacija osvetlila “temno stran meseca”, se pravi zamolčane in pozabljene teme novejše slovenske zgodovine. Zajela bo obdobje od 8. maja 1945 do prvih demokratičnih volitev. Razstava bo kulturno dejanje, v slovensko družbo bo zagotovo prinesla toleranco in empatijo.
Menili smo, da je za takšno dejanje po skoraj desetih letih demokracije in končanih jugoslovanskih vojnah, trenutek dober. Toda, ko sva se v novembrskem večeru s Stašo peljala na otvoritev razstave, naju je obšel dvom. Kaj če bo prazno, sva se spraševala, ali bo sploh kdo prišel, ali te stvari sploh koga zanimajo? Kaj bo, če se bomo tam v Cekinovem gradu gledali ustvarjalci razstave in še kakšen radovedni obiskovalec? Za nekaj časa sva obtičala v koloni, Celovška je bila polna avtomobilov, ki so zavijali proti Tivoliju. Gotovo je v Hali Tivoli kakšna hokejska tekma, je rekla Staša, še zamudila bova. Ko sva s težavo našla parkirni prostor in se napotila proti Muzeju, sva se pred vhodom znašla med množico ljudi, nobene hokejske tekme ni bilo, naenkrat je bilo jasno: kolona avtomobilov na Celovški je bila namenjena na našo razstavo. Ob vhodu impresivna velika podoba Hilde Hahn, ki stoji pred porotniki političnega sodišča, za njimi Titova slika. Vse dvorane muzeja so bila natlačene z obiskovalci, da se je bilo med eksponati komaj mogoče premikati. Znani in neznani obrazi, med starejšimi tudi veliko mladih ljudi. Vznemirjenje, občutek, da se je vendarle zgodilo nekaj prelomnega, trenutek resnice in trenutek začetka nekakšne sprave s preteklostjo, ki se je pred leti začela s slovesnostjo v Kočevskem rogu in je zdaj dobila svojo potrditev, konec sovraštva, nakopičenih nejasnosti in nemira, novo poglavje sproščene slovenske prihodnosti. Svetel trenutek, ki ga bo težko pozabiti.
Tako se je začelo, nadaljevalo in končalo, z optimistično izjavo za javnost smo razstavo tudi zaključili: “V nedeljo 31. januarja 1998 se je v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, ko je še zadnji dan potekal v znamenju velikega obiska, končalo gostovanje razstave Temna stran meseca – kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji, ki smo jo začeli pripravljati pred letom in pol in je bila na ogled od 26. novembra lani. Razstavo si je v dveh mesecih ogledalo nekaj manj kot 12.000 obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine. Nujnost tega kulturnega dejanja pa se je po našem prepričanju izrazito potrdila tudi s širokim in intenzivnim odzivom v naši in tuji javnosti. Ocenjujemo, da so slovenski mediji vsebino in namen razstave, kakor tudi spremljajočega zbornika, ki ga je izdala Založba Nova revija, predstavljali korektno in izčrpno, da so časopisi odprli svoje strani, televizijske in radijske postaje pa svoje programe, sproščeni in ne glede na različne poglede za slovenske razmere tolerantni debati. Čeprav se z nekaterimi ideološko intoniranimi odklonitvami našega soočenja s temno stranjo slovenske zgodovine ne strinjamo, menimo, da je summa spoznanj ob odmevih na razstavo pozitivna in velik obet za slovensko demokratično prihodnost.”
Zame je bila stvar končana. A dvajset let pozneje je videti, da je bil naš takratni pogled na kulturno, razumevajočo, sočutno in tolerantno prihodnost nekoliko preveč optimističen.
Iz naše izjave ob koncu razstave je videti, da smo želeli dobro, pozitivno sporočilo za slovensko družbo in njeno prihodnost. Pravzaprav je bilo videti, da smo pri tem uspeli. A ne za dolgo, res smo bili preveč optimistični. Razstava je tonila v pozabo, na zborniku, ki smo ga izdali, se je na knjižnih policah nabiral prah. Kmalu se je spet začel v vsem obsegu obnavljati kult Josipa Broza – Tita, ki naj bi bil nekakšen prosvetljeni avtokrat, ne pa to, kar je nedvomno in po vseh merilih bil – diktator. Pozabljene so bile njegove besede na balkonu univerze pred množico na Kongresnem trgu 26.maja 1945: »… Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Ob vsem, kar je povedala naša razstava in kar smo takrat vedeli, se je ob tranzicijskih težavah mlade slovenske republike, privatizacijah in velikih socialnih diferenciacijah, spet začela glorifikacija socialnih dosežkov in enakosti v obdobju jugoslovanskega socializma. Zgoditi se je moralo odkritje Hude jame, ki je slovensko javnost pretreslo do dna. Morda so šele takrat ob vseh nazornih posnetkih in detajlih, ki smo jih gledali, Titove besede z univerzitetnega balkona dobile odmev zločinske izjave, ki bo odmevala skozi stoletja.
21. junija 1988 sem s tega istega balkona ljubljanske univerze gledal na trg, s katerega je davnega maja petinštirideset govoril Tito. Organizatorji solidarnostnega zborovanja v podporo četverici (Janša, Zavrl, Borštner, Tasič) in protesta zoper njihov zapor, so bili zaskrbljeni; trg je bil dvajset minut pred začetkom še precej prazen. Potem se je, kot se dobro spomnimo vsi, ki smo bili na tistem vedno znova zgodovinskem balkonu, začelo zlivati na trg od vseh strani. Nekaj minut pred peto, če se ne motim, je bil trg poln. Videl sem nedaleč proč, na slavnem balkonu srečno Alenko Puhar, ki je objela Marka Hrena in vzkliknila: »Kaj smo naredili, kaj smo naredili!« Hotela je verjetno reči: Uspelo nam je. In je res. To je bil slovenski berlinski zid, začetek konca. Zgradba diktature ni več mogla vzdržati. Tudi to je moj svetel spomin. Med majem petinštirideset in junijem sedeminosemdeset se je zavrtelo kolo zgodovine. Od tu, kjer je Tito spregovoril svoje grozeče besede, so mladi ljudje izgovarjali besede o svobodi in demokraciji. Naenkrat je bilo videti vse tako enostavno. In vendar so med tema dvema zborovanjema pretekla mnoga leta. Gledano sub specie aeterinitatis nič posebnega, pol stoletja, toda s stališča posameznega človeškega življenje vse, čisto vse.
Ker v političnih bojih ni prostora za razumevanje posamičnih človeških življenj, je kmalu v javnih debatah prevladalo sklicevanje na antifašizem, kljub vsemu, kar je bilo znanega o diktaturi. Sklicevanje na antifašizem tu nič ne pomaga, kajti neizpodbitno drži pravilo: Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist že demokrat. Med avtorji razstave Temna stran meseca ne poznam nikogar, ki bi oporekal antifašizmu slovenskih partizanov. Pač pa vse, ki so zavrnili opravičevanje komunistične diktature.
Takrat sem zapisal: »Naj ne bo nobenega maščevanja, nihče naj ne pobere nobenega kamna, nihče naj ne sodi, da ne bo sojen. Vendar pa v imenu kulture in civilizacije ni mogoče razumeti, kaj šele braniti sistema, ki je uvedel najprej teror, potem pa Slovenijo za dolga leta spremenili v pokrajino nasilja, strahu, oportunizma in molka.« Seveda ni bilo vse slabo, temu obdobju je mogoče priznati marsikateri dosežek slovenskih ljudi na različnih področjih, od sociale do gospodarstva in kulture. In po prvotnem terorju so se sčasoma stvari omehčale. Udeleženci konference iz tujine se bodo morda spomnili, da so ljudje iz Vzhodne Evrope videli v Jugoslaviji boljši socializem, kot so ga imeli sami, konec šestdesetih smo lahko potovali in nakupovali. Na umetniškem področju je bilo več svobode. Toda ostaja dejstvo, da imeli smo najprej zelo trdo, potem mehkejšo, a ves čas – diktaturo. Še danes tako mislim. In tudi to:
»Vse, kar se je hudega zgodilo v slovenskem dvajsetem stoletju, si moramo jasno priklicati v svojo zavest, postati mora sestavni del našega zgodovinskega spomina in našega današnjega življenja. V revoluciji in diktaturi. A tudi okupaciji: streljanja talcev v mariborskih zaporih, frankolovska obešanja, begunske mučilnice, taborišča Raba, Dachava in Auschwitza.«
Vprašanje o pozabi ni samo problem Slovencev. Tudi Angleži, kot pravi Timothy Garton Ash, imajo večno skušnjavo, da bi mislili raje na Shakespeara kot na svoj kolonializem in njegove poboje in zatiranja, raje na Churchilla kot na Severno Irsko. In ob tem so se Angleži v novejšem času le malokdaj spozabili nad svojimi državljani, kakor so se slovenski in jugoslovanski oblastniki v času diktature. Težko je misliti, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, gulagi, Teharje in Šterntal, neznana grobišča, ljubljanski in mariborski zapori, ženski zapor Rajhenburg in taborišče Ferdreng. Vendar je s tem treba živeti. Tudi s strahoto, ki jo zdaj poznamo pod vseobsegajočim imenom: Huda jama. In s spoštljivim ter sočutnim spominom na vse znane in neznane ljudi, ki so šli skozi ta strašna prizorišča, na tiste, ki so jih preživeli in tiste, ki so tam končali poti svojih življenj.
Ob zaključku razstave sem menil, da je zame stvar končana, saj je vendar slovenska družba na civilizacijski in kulturni ravni dobila in z razumevanjem sprejela njeno sporočilo. Toda odkritje Hude jame je bilo za Slovenijo očitno tako hud človeški in družbeni pretres, da se je namesto sprijaznjenosti z našo skupno zgodovino, z njenimi svetlimi in temnimi poglavji, v družbi zganila podzavestna želja po zanikanju in se spremenila v divje in nesmiselno ideološko obračunavanje. Vsaj zase sem spoznal, da v takšnih debatah ne morem storiti nič več in da pisatelj lahko zgodovino razume zgolj na človeški ravni, tam, kjer lahko zaslutimo vzroke in posledice človeških dejanj, vzpone in padce, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo, zmote in posledice, zločin in kazen. Z delom svoje literature sem se posvetil posameznim človeškim usodam, ki so ostale pozabljene na temni strani meseca in v malo znanem območju slovenske zgodovine.
Ob tem pa mi še vedno ostaja svetel spomin na sodelavce pri razstavi Temna stran meseca, na naše debate, ki niso bile zaznamovane z jezo in nestrpnostjo, ampak z željo, da bi presegli temna poglavja zgodovine in odprli drugačno kulturno in družbeno perspektivo novim generacijam. Tudi spomin na vse tiste ljudi, ki so doživeli hude stvari in so mi sporočali, da jim je bilo zaradi takšne obravnave naše preteklosti v življenju malo lažje; pa tudi na vse druge, ki so razumeli, za kaj gre, namreč za človeško sočutje in družbeno senzibilnost.
In na tej, družbeni ravni ostaja spoznanje, ki sem ga takrat zapisal, za katerim še danes stojim in bi moralo po mojem obveljati za slovensko in evropsko prihodnost: samo iz vednosti o zablodah slehernega totalitarnega mišljenja in družbenega nasilja lahko raste jasna zavest o demokraciji. Ker na ta način tako rekoč per negationem nastaja, ali bi morala nastajati, pozitivna zavest o demokratičnih načelih, družbeni strpnosti, sočutju, človeški solidarnosti, pravicah in svoboščinah.
Ker šele takrat, ko vemo, kaj demokracija ni, lahko dobro razumemo, kaj je oziroma kaj bi morala biti.
Z izkušnjo totalitarnega stoletja, ki so ga ljudje na našem koncu sveta izkusili v vsem obsegu, moramo končno začeti spet živeti z duhom dvatisočletnega evangelijskega izročila ter s principi in prakso moderne, liberalne in tolerantne evropske skupnosti.
Opomba uredništva:
Vodja panela dr. Andreja Valič Zver je prebrala referat zaradi bolezni odsotnega Draga Jančarja, z referatoma pa sta ji sledila publicistka Alenka Puhar, ki je predstavila usodo povojni obsojene Hilde Hahn in zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, ki je predstavil referat »Človekove pravice na Temni strani meseca 1998 – 2018«.
S posveta “Temna stran meseca II” – od leve proti desni: dr. Jože Dežman, dr. Andreja Valič Zver in Alenka Puhar (foto: SCNR)
Več o mednarodnem simpoziju Temna stran meseca II si lahko preberete:
http://www.scnr.si/sl/napovednik/program-mednarodne-konference-temna-stran-meseca-2/
http://www.scnr.si/sl/ostalo/odprtje-razstave-wroclaw-breaks-the-iron-curtain/
