Osebne izpovedi so tiste, ki najbolj nazorno prikažejo, kakšno je bilo življenje v času socializma. “Menim, da moja zgodba o 13 letih življenja v komunistični Jugoslaviji pošteno in točno predstavlja trpljenje mladih ljudi, ki so odraščali v komunističnih državah kjerkoli po svetu. Nekega večera je bil moj gimnazijski prijatelj v baru. Po nekaj pijačah je pogledal Titovo sliko, ki je visela na steni, in dejal, da je že naveličan, da mora povsod, kamor gre, gledati isti obraz. Njegovo opazko so slišali in o njej poročali oblastem. Prijatelj je posledično dve leti preživel v zaporu,” je v knjigi z naslovom “Moja resnica, O socializmu vseh vrst in barv” zapisal Svetozar Pejovich.
Po besedah Pejovicha je polkovnik, daljni sorodnik njegovega očeta, s skupino častnikov igral karte. Med igro je eden od častnikov povedal šalo o notranjem ministru, zaradi česar so njegovega sorodnika aretirali, vrgli iz vojske in ga obsodili na tri leta prisilnega dela.
Prav tako so zaprli tudi uglednega profesorja prava, ker je ta kritiziral osnutek ustave iz leta 1974. Se pravi: profesor prava je šel v zapor, ker je analiziral pravni dokument. V zaporu je imel družbo še enega pravnika, ki je dobil dve leti zapora, ker je za neko tujo revijo izjavil, da je sodišče v zapor poslalo nedolžne ljudi (njegove kliente).
Spor med Titom in Stalinom je bil leta 1950 na samem vrhuncu. Partija je bila razdeljena na titoiste in staliniste in staliniste so zapirali že ob najmanjšem sumu. “Prijatelj je šel na poti domov mimo sovjetskega doma kulture. Ko je stopal mimo, so ljudje odhajali z nekega predavanja v domu. Na prvem križišču jih je gruča policistov nagnala v dve marici. Moj prijatelj je ugovarjal, da ni bil na predavanju s tisto skupino. Odgovor se je glasil: ‘To pravijo vsi.’ Trajalo je skoraj cel teden, preden je nekdo uspel preveriti, kje je bil moj prijatelj tisti večer. Šele takrat so ga izpustili,” je v knjigi zapisal Pejovich.
V knjigi je mogoče zaslediti še več grozljivih zgodb iz jugo-socializma s “človeškim” obrazom, nekaj izmed njih si jih lahko preberete v nadaljevanju:
“Nekega dne sva igrala šah s skupino mladih komunistov iz Francije. Vprašala sva jih, zakaj so odšli iz Francije, da bi delali na tej grozni avtocesti med Beogradom in Zagrebom. Najine pripombe so prenesli na višjo raven in za naslednji dve leti so nama prepovedali obiskovanje šahovskega kluba.”
“Leta 1953 sta dva ugledna operna pevca odpeljala pevski zbor Univerze v Beogradu na turnejo po Jugoslaviji. V Črni gori so obiskali goro Lovčen, kjer je pokopan slavni knezoškof Njegoš. Spontano so zapeli očenaš. Po vrnitvi v Beograd je izbruhnil pravcati pekel. Pevca so obtožili zastrupljanja mladine in jima zagrozili, da ju bodo vrgli iz službe.”
Pejovich je v omenjeni knjigi opisal nekaj osnovnih značilnosti kapitalizma in socializma v 20. stoletju ter se posvetil porajajočemu se tipu socializma, liberalnemu socializmu, ter odnosu tega do svobodnih volitev ter do zasebnih lastninskih pravic. Poleg tega pa je izpostavil pripovedi o 13 letih, ki jih je preživel v Jugoslaviji, s čimer je želel opozoriti na to, kako so komunistični zločini vplivali na življenje posameznikov. Te pripovedi nedvomno pričajo o strogosti nadzora komunističnih oblasti, ki je kaznovala vse, ki se niso povsem strinjali z njo.
