Časnikarka Erika Jazbar, ki izhaja iz družine, v kateri slovenstvo nikoli ni bilo vprašanje, je klasična filologinja iz Gorice. Zaposlena je na časnikarskem oddelku deželnega sedeža javne radiotelevizije RAI v Trstu. Je prejemnica Meškovega priznanja za leto 2017. To je njena zgodba.
Erika Jazbar (1972) izhaja iz Gorice, mesta, ki je neločljivo povezano z njeno identiteto. »Goriškost« je posebna kategorija med srednjo Evropo in Mediteranom, med Tržaškim zalivom, furlansko nižino, Krasom, briškimi griči in Trnovskim gozdom, pripoveduje Erika, ki je prepričana, da Gorica še vedno premore nekaj prvin mestne kulture, čeprav se je zreducirala na depresivno naselje, žrtev geopolitike zgoščenega 20. stoletja. Avtohtoni Goričani so v manjšini, pravi Erika, zato se moč, ki jo prinaša medsebojno oplajanje različnih jezikov – duhovna kultura je namreč ena, goriška − postopno izgublja, čeprav je večjezičnost še vedno osnovni element goriške posebnosti. Gorica je bila pod Avstro-Ogrsko živahno mesto, potem pa je postala zakotna provinca italijanskega severovzhoda, kar je pomenilo začetek njenega konca. Erika Jazbar izhaja iz slovenske družine, ki je ob vsakem koraku sobivala z italijansko večino in je imela to moč, da je vztrajala v slovenstvu. Živeli so namreč v italijanskem rajonu in ne v krajih, ki so večinsko poseljeni s Slovenci. Starši so bili zaposleni v italijanskem okolju. Erikin oče je bil profesor na italijanskih srednjih šolah, mama pa je delala v upravi nekoč slovite podgorske predilnice. Ko se je rodila Erikina tri leta mlajša sestra, pa je ostala doma in se posvetila le njima. Kot pripoveduje naša sogovornica, se je z družino tik pred maturo preselila v slovensko briško vas Oslavje, ob poroki pred 18 leti pa se je spet preselila v mesto, kjer živi z možem in najstniškima otrokoma.
Slovenstvo brez debate
Pri Jazbarjevih slovenstvo nikoli ni bilo stvar debate. Živeli so v italijanski družbi in vzporedno obiskovali slovensko mašo pri Sv. Ivanu, kjer je sedež župnije za mestne Slovence, slovensko šolo, slovensko društvo, ekipo, brali slovenske časopise in doma so seveda imeli polno slovenskih knjig.
V domači knjižnici so bile tudi knjige, za katere je Erika kasneje dojela, da so »alternativne«, saj jih v šoli ni bilo. Erika Jazbar je v najstniških letih brala Karla Mauserja in Višarska polena Narteja Velikonje ter Jožo Lovrenčiča. »Na bolj skritem mestu so bili tudi Kocmurjevi Odprti grobovi. Ko sem kaj o tem spraševala, pa odgovora ni bilo in knjiga je izginila. O teh tematikah se doma ni govorilo,« še pravi naša sogovornica, ki sicer potrjuje mnenje Slovencev v Sloveniji, da živijo Slovenci v Italiji v pluralnem sistemu, v državi, ki je ves povojni čas demokratična, a pravi, da so dinamike v manjšinskih strukturah vse prej kot pluralne, ker so zrasle z jugoslovanskim denarjem, ki je do leta 1991 prihajal le k enemu delu manjšine. Katoliški del slovenske manjšine v Italiji pa je živel brez poklicnih struktur, poklicnih medijev ter predvsem brez družbenega gospodarstva in odločanja o slovenskih delovnih mestih, kar se pri razvoju tega dela slovenske narodne skupnosti v Italiji tudi pozna.
»Usrani Slovan«
Priimek Jazbar izhaja iz Idrije, pripoveduje Erika, ki je od očeta prejela idrijske in vipavske gene ter ljubezen do gora, po mami pa je Brika. Kot je dejala, najinega pogovora ne bi bilo, če bi njenemu očetu uspelo postati alpinec. Po opravljenem vojaškem roku si je namreč želel kariere v tej hribovski gorski enoti italijanske vojske, ki bi jo opravljal verjetno kje na Tirolskem, a mu je bila pot zaprta, ker ni bil italijanskega nacionalnega čutenja. Psovko »ščavo de merda«, kar pomeni usrani Slovan, je Erika na svoj račun slišala že zelo zgodaj, sicer ne tako pogosto, kot se je dogajalo sonarodnjakom v Trstu, a obstajalo je tudi v Gorici. »Naj kot zanimivost razvoja naše družbe povem, da moja otroka omenjene psovke nista bila deležna v italijanski družbi, temveč na slovenski šoli, kjer se je odstotek dijakov, ki prihajajo iz italijanskih družin, v zadnjih letih skokovito povečal, tako da je v učilnicah otrok iz družin, kjer sta oba od staršev Slovenca, v povprečju le tretjina,« pravi naša sogovornica, ki poudarja, da to dejstvo odpira velika in številna vprašanja, povezana s pedagogiko, z jezikom in identiteto, ki pa se jih Slovenci v Italiji še niso lotili.
Narodno zavedni vzorniki
V slovenskem okolju je Erika Jazbar odraščala z nekaterimi odličnimi vzorniki, med njimi je bilo veliko duhovnikov pa tudi laikov, ki so jo naučili, kaj pomeni delo za skupnost na »etični pogon«, kot pravi Erika, in kaj pomeni biti osvobojen sužnosti od denarja, nastopanja in oblasti. Z dejanji so jo naučili, kdo je, od kod prihaja in kam spada. Kot poudarja, so bili nekateri od njih res nadpovprečni, in če bi izbrali delovanje med italijansko večino ali na levici, bi dosegli zelo visoke položaje, vendar te potrebe niso čutili. Erika nadalje pripoveduje, kako je v organizacijah katoliške strani igrala klavir, pela v več pevskih zborih, bila odbojkarica, članica dramske družine, delovala v edini slovenski stranki Slovenska skupnost, ki jo je kasneje za en mandat (1998−2002) zastopala tudi v goriškem občinskem svetu. Po šolanju na Klasičnem liceju Primoža Trubarja se je vpisala na klasično filologijo v Trstu. Želela si je sicer študija v Ljubljani in šla še pred maturo poslušat predavanja prof. Kajetana Gantarja, toda ker je maturirala ravno leta 1991, to je v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji, je za študij izbrala tržaško univerzo in pred dvajsetimi leti na njej tudi diplomirala.
Poklicna pot
Njena časnikarska pot se je začela zgodaj, že po maturi, ko je začela redno pisati članke o Slovencih na Videmskem za goriški tednik Katoliški glas, in se nadaljevala, ko je nastal Novi glas. Zaposlena je bila tudi pri beneškem petnajstdnevniku Dom. Kot pravi, je na podlagi zunanjih pogodb začela sodelovati s časnikarskim oddelkom deželnega sedeža javne radiotelevizije RAI v Trstu. Najprej je delala za obe redakciji, italijansko in slovensko, od lanskega leta pa je stalno nameščena v slovenski redakciji. S članki, z razmišljanji in daljšimi intervjuji tudi sedaj sodeluje s številnimi mediji v Italiji in v Sloveniji. »Moja pot do stalne službe je bila daljša in bolj zapletena od tiste, ki so jo imeli številni kolegi, a to je predvsem zato, ker od vekomaj razmišljam s svojo glavo, in če se mi zdi potrebno, tudi kaj neuglašenega povem ali napišem,« je dejala Erika, ki je prepričana, da je slovenska narodna skupnost v Italiji že dlje časa pred pomembnimi vprašanji, na katera ne zna ali noče odgovoriti. »Zavedno slovensko jedro se je skrčilo, politično in gospodarsko smo bistveno šibkejši kot pred desetletji, naša mladina odhaja, več kvalitetnih kadrov deluje med italijansko večino ali v matici, ker v naših organizacijah ni veliko posluha za področja, ki presegajo šport in prosveto,« pripoveduje Jazbarjeva in nadaljuje, da padec meje za tiste, ki slovenstvo živijo od vekomaj in h katerim sodi tudi sama, ni prineslo posebnih novosti, saj so že prej zahajali v matico, v Novo Gorico ali Ljubljano. Ozračje in življenje ljudi, ki živijo med obema narodoma, je razbremenilo predvsem to, da italijanska politika in družba Slovenije na sprejemata več kot problematične sosede, temveč kot državo, ki je del Zahodne Evrope.
Vijuge vsakdanjika
Erika Jazbar se vsak dan vozi v službo iz Gorice v Trst, kjer jo vsak dan čaka drugačen turnus radia ali televizije. Vsak dan tudi išče ravnotežje med domačim delom, zunajšolskimi dejavnostmi otrok, italijansko birokracijo in večjimi ali manjšimi zapleti. »Brez neprecenljive vloge babic vsega tega ne bi izpeljala,« pravi Erika in nadaljuje, da je treba tudi družinski dopust prilagajati različnim podvigom otrok: skavtskim taborom, dogajanju v Koči sv. Jožefa v Žabnicah, na oratoriju na Mirenskem gradu in drugim. Sicer pa si že več let za družinske počitnice izbirajo grške otoke; prav letos so bili na Karpatosu, lani so spoznavali pravljično Prekmurje, obvezne pa so tudi manjše ture v slovensko hribovje. Svojo široko dejavnost je Erika Jazbar z leti morala omejiti le na nekatera področja: tako deluje v upravnih odborih nekaterih slovenskih primarnih ustanov, med katerima sta Kulturni center Lojze Bratuž (KCLB) in založba Goriška Mohorjeva družba, dejavna pa je tudi v italijanskih skupnostih na Goriškem in v kulturnih krogih v Sloveniji. V KCLB sodeluje pri prirejanju Srečanj pod lipami, debatnih večerov, na katere vabijo, kot pravi, za primorske pojme s te in one strni meje manj priljubljene goste, kar pogosto povzroča protestna pisma in raznovrstne napade. Večina povabljenih je iz matične Slovenije. »V poletnem nizu, ki se je končal avgusta, smo na primer gostili Franceta Cukjatija, priredili edino proslavo za slovensko državnost, ki poteka v zamejstvu, s Stanetom Grando, pri nas so bili še Bernard Nežmah z Jožetom Možino, Jelka Godec in Rado Pezdir pa Ivan Čuk, Leo Vest in Jože Dežman,« našteva Erika Jazbar.
Široko dejavna
Poleg vsega naj še povemo, da je Erika Jazbar tudi urednica, avtorica in soavtorica številnih zbornikov in knjig v zamejstvu in matici s področja zgodovine, politike, etnografije, domoznanstva, spominske literature in poezije. Z Zdenkom Vogričem je soavtorica vodnika po slovenski Gorici in vodnika po slovenskih sledovih po goriški pokrajini. Z Milošem Čotarjem je sestavila politično biografijo Mirka Špacapana, pripravila je monografijo o zgodovini stranke Slovenska skupnost na Goriškem in opis poslikav Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi. Uredila oz. souredila je knjigo spominov šolnika Albina Sirka, opus pesnice Claudie Voncina, izbor glos Jurija Paljka, etnografske zapise Zdenka Vogriča, knjigo-intervju z Ivanom Omanom in knjigo spominov izseljenskega duhovnika Janeza Hladnika. Poleg tega je pet let urejala goriški italijanski zbornik Borc San Roc (2008−2013). Poleg Meškove nagrade leta 2017 je prejela več nagrad na natečajih za esejistiko, prozo in poezijo po Italiji.
