Piše: Bogdan Sajovic
Slabo leto za avtokrate. Tudi na Kubi se kuha nov upor proti komunističnemu režimu. Zlom gospodarstva je sprožil pomanjkanje, zlasti hrane in elektrike. Režim z represijo za zdaj še ohranja oblast, a protesti in odpor se širijo.
Letošnje leto se za avtoritarne režime po svetu odvija zelo slabo. Takoj v začetku leta so ameriški specialci zagrabili venezuelskega avtokrata Nicolasa Madura in ga dostavili v ameriški zapor. Ne sicer zaradi zločinov proti venezuelskemu ljudstvu, temveč zaradi vpletenosti v mednarodno trgovino z mamili. Če mu bodo dokazali krivdo, ga čaka nekaj desetletij zaporne kazni, in pri njegovih letih to pomeni, da bo do smrti ždel za rešetkami.
V Iranu pa je ameriški izstrelek končal tri in pol desetletja dolgo vladavino velikega vodje Irana Alija Hameneja, teheranski režim ajatol pa se že tedne krčevito bori za svoj obstoj.
Spet je zavrelo na Kubi
Pred tedni pa je zavrelo tudi na Kubi, še eni državi, v kateri diktatorski režim že desetletja zatira prebivalstvo. Začelo se je, kako prikladno, z električnim mrkom. Februarski nacionalni izpad elektrike je namreč celotne province za več dni potopil v temo, zalomila pa se je tudi preskrba z drugimi energenti. V havanski četrti Arroyo Naranjo so zato prebivalci 6. februarja izvedli prvi večji »cacerolazo« v tem letu. Gre za kubansko posebnost, ko se zberejo protestniki in z vzklikanjem parol ter razbijanjem po loncih izražajo svoje nezadovoljstvo. Podobni nočni protesti so zajeli prestolnico tudi v prvem tednu marca. Študenti Univerze v Havani so se pridružili protestu, ker so predavanja odpovedali zaradi pomanjkanja goriva. Družbena omrežja, kadar so bila seveda dostopna, so bila polna videoposnetkov kubanskih družin, ki kuhajo ob svečah, posnetkov bolnišnic, ki komajda delujejo s pomočjo agregatov, in tovarn, v katerih stroji stojijo.
Potem je v noči s petka na soboto, 14. marca 2026, v mestu Morón v provinci Ciego de Ávila prišlo do bolj resnega protesta proti režimu. Treba je povedati, da je bilo to mesto eno izmed najmočnejših žarišč v doslej največjih protestih proti režimu v letu 2021. In tudi letos je med protestniki zavrelo.
Začelo se je sicer kot miren shod proti izpadom elektrike in pomanjkanju hrane, s skandiranjem gesel in razbijanjem po loncih, potem pa so protesti eskalirali. Na stotine ljudi se je zbralo pred sedežem lokalne komunistične partije. Po izmenjavi psovk z lokalnimi funkcionarji stranke je začelo leteti kamenje. Protestniki so razbili okna, vdrli so v prostore in pohištvo zmetali na ulico ter ga zažigali, za finale pa razbili še sedež sam in podtaknili plamene. Na družbenih omrežjih so zaokrožili posnetki stavbe lokalne partije, ki jo ližejo plameni, ter vzklikov »Libertad!« (svoboda), s katerimi so protestniki pozdravili zažig partijskega sedeža.
Državni mediji se seveda takoj obsodili »vandalizem«. Predsednik Díaz-Canel je na omrežju X zapisal, da je jeza zaradi energetskih izpadov »razumljiva«, ob tem pa je udeležencem zagrozil s hudimi kaznimi. Oblast je zanikala, da bi uporabila orožje, in označila vse trditve o policijskemu nasilju za »medijsko manipulacijo«.
Komunisti so gospodarsko uničili državo
Kuba, največji otok v Karibih z več kot 11 milijoni prebivalcev, že desetletja trpi pod komunistično diktaturo. Po zmagi komunistične revolucije leta 1959 je njen vodja Fidel Castro uvedel komunistično diktaturo, ki jo nadaljujejo njegovi nasledniki. Desetletja se je komunistični režim predstavljal kot »branik proti imperializmu in kapitalističnemu izkoriščanju«, pri tem pa dejansko sam teroriziral in izžemal kubansko ljudstvo do skrajnih meja.
Kubanski režim za vse svoje težave krivi ameriško gospodarsko blokado. Kar je seveda priročen izgovor za lastno nesposobnost. Drži, ZDA so po zmagi komunistične revolucije odgovorile z gospodarsko blokado – kot povračilo za zaseg ameriškega premoženja na otoku, ki so ga izvedli komunisti. A ta »blokada« se nanaša zgolj na trgovanje z ZDA, njena intenzivnost pa je skozi desetletja nihala, v nekaterih obdobjih se je omejevala zgolj na prepoved uvoza luksuza, predvsem kubanskega ruma in cigar v ZDA, pa še to so lahko tisti, ki so si tako hudo želeli ruma in cigar, obšli z nakupom robe v tretjih državah, ki so jo nato »prešvercali« v ZDA. Prav nič ni Kubancem preprečevalo, da ne bi svojih izdelkov prodajali v tretje države, še posebno v bratske komunistične, ali na svetovnem trgu. Kubansko gospodarstvo je uničila komunistična oblast, zaseg tuje imovine je odgnal tuje investitorje, komunistična diktatura je uničila turizem, ki je bil druga najpomembnejša gospodarska panoga v državi, agrarna reforma in kolektivizem sta uničila sladkorno industrijo, ki je bila najpomembnejša gospodarska panoga na otoku, sploh pa je uničenje podjetniškega razreda spravilo državo ob ekonomsko elito, ki so jo zmenjali ideološko napumpani diletanti. In še od tistega, kar uspejo v komunistični Kubi prigospodariti, levji delež – tako kot v vseh komunističnih diktaturah – odpade na vzdrževanje masivnega partijskega ter vojaško-policijskega aparata.
Med hladno vojno je Kuba sicer dobivala nekaj pomoči od komunističnega bloka, prvenstveno od Sovjetske zveze. Sovjetska zveza je pomagala vzdrževati Kubo že zato, ker je obstoj komunističnega režima iritiral ZDA, saj je bil tako rekoč pred njihovim nosom. Seveda pa je Kuba služila tudi kot baza za izvoz revolucije na »ameriško dvorišče«, se pravi v Južno Ameriko, za nameček pa tudi kot oskrbovalna točka za sovjetske jedrske podmornice, ki so operirale v bližini ameriških obal.
Propad komunizma zamajal režim
Propad Sovjetske zveze in celotnega komunističnega bloka v 90. letih prejšnjega stoletja je zamajal kubanski režim. Komunistična ideja je bila popolnoma diskreditirana, »bratska« finančna pomoč, kakršna koli je že bila, je izginila in izkazalo se je, kako krhka je kubanska ekonomija. Devetdeseta leta, tako imenovano »posebno obdobje« po propadu Sovjetske zveze, so prinesla dejansko lakoto, večtedenske izpade elektrike in množične begunske valove, ko so desettisoči bežali na improviziranih splavih. Komunistična oblast je nekako preživela z »ideološko adaptacijo«. Sprostili so omejitve, ki so omogočile porast turizma, in odprli trgovine, v katerih se za plačilo v ameriških dolarjih lahko dobi bolj luksuzne dobrine. Še vedno pa je ostala osnova težava, to je ideološko pogojeno centralno planiranje gospodarstva in vzdrževanje ogromna državnega, vojaškega, policijskega in partijskega aparata. Ta aparat je skrbel, da je partija obdržala oblast trdno v rokah, čeprav se je država, kljub lepotnim popravkom, še naprej ekonomsko opotekala iz leta v leto.
Potem pa je prišlo do pandemije covida, ki je uničila kubanski turizem, ki je drugi največji vir deviz. Zaostrene sankcije Trumpove administracije in uvrstitev Kube na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem, so zadušili tuje investicije. Posledično je kubanski peso strmoglavil, inflacija je dosegla trimestne številke. Prazne police, pomanjkanje zdravil in dvanajsturni dnevni izpadi elektrike so postali nova normalnost.
Dvanajstega julija 2021 so v mestecu San Antonio de los Baños jugozahodno od Havane prebivalci preplavili ulice z vzkliki »Svoboda« in »Patria y Vida« (domovina in življenje), kar je modifikacija starega revolucionarnega gesla »Patria o Muerte« (domovina ali smrt). V nekaj urah so se protesti razširili kot požar na vsaj 50 mest in vasi, vključno s Havano, Santiagom de Cuba, Santo Claro, Ciegom de Ávila, Camagüeyjem, Holguínom in celo Guantánamom. Mladi Kubanci so s pametnimi telefoni – in z uporabo VPN-jev za obhod cenzure – snemali spopade s policijo, plenjenje državnih trgovin s hrano in rušenje simbolov oblasti.
Predsednik Miguel Díaz-Canel je na televiziji protestnike označil za »plačance in kontrarevolucionarje«, financirane iz Miamija, in pozval partijske sotovariše k protidemonstracijam. Internet je bil za več dni skoraj popolnoma izklopljen, policija in državna varnost sta aretirali na stotine demonstrantov, tudi mladoletnike. Vsi so bili podvrženi mučenju v zaporih, okoli dvesto pa je bilo obsojenih na dolge zaporne kazni – tudi do trideset let zapora.
Represija ni dokončno uničila odpora
Brutalna represija je sicer ohranila oblast komunistične partije, a Kuba je bila po nemirih leta 2021 spremenjena za vedno. Od takrat je več kot dva milijona Kubancev, kar znaša približno šestino kubanskega prebivalstva, emigriralo, večinoma v ZDA prek legalnih poti, splavov ali nevarnih poti prek Srednje Amerike. Družba se je razklala, družine so se raztrgale in demografska izguba mladih strokovnjakov je poglobila spiralo gospodarskega zloma. Politični zaporniki so postali simboli odpora, disidentsko gibanje, čeprav razdrobljeno, pa je pridobilo mednarodno prepoznavnost.
Brutalno zatrtje je torej omogočilo navidezni »mir«. A strukturne težave so se le še poslabšale. Pomanjkanje goriva je povzročilo izpade elektrike, ki so včasih trajali 20 ur na dan. Uvoz hrane, ki Kubo letno stane okoli sedem milijard dolarjev, je postal neizvedljiv ob padcu pesa in izčrpanju deviznih rezerv. Marca 2024 se je drugi val protestov začel v Santiagu de Cuba in spet se je oglasilo razbijanje po loncih, ko so protestniki zahtevali hrano in elektriko. Vlada je tedaj hitro poslala nujne pošiljke hrane in zaprosila Svetovni program ZN za hrano, a nasprotovanje režimu je tlelo še naprej. Manjši protesti so izbruhnili oktobra 2024, lani pa je bilo osupljivih 11.268 manjših protestov, demonstracij in kritičnih pozivov proti vladi Díaz-Canela. Večinoma so bili premajhni ali hitro zatrti, da bi prišli v mednarodne medije, vsekakor pa so dokaz nezadovoljstva Kubancev z režimom.
Nemiri v Morónu so bili relativno majhni in spet hitro zatrti, a sprožili so nov širši revolt. Majhni »cacerolazi« se nadaljujejo po sončnem zahodu po vsej državi – ironično so zaščiteni ravno z izpadi elektrike, saj je elektronski nadzor otežen. Nacionalne vstaje (še) ni. A če bodo izpadi elektrike trajali, pošiljanje hrane pa odpovedalo (kot že večkrat), bodo novi izbruhi v slogu Moróna neizogibni in na neki točki jih nikakršna represija več ne bo uspela zatreti.
