Piše: Gašper Blažič
Zgodbe o izganjanju hudiča se mnogim zdijo domišljijska pravljica ali dobra snov za kakšen fantazijski film. Vendar je obstoj duhovnega zla del resničnosti, v kateri živimo. O tem smo se pogovarjali z mag. Vladom Bizjakom, eksorcistom celjske škofije, sicer pa župnikom v Žalcu, od koder soupravlja še župniji Griže in Gotovlje.
DEMOKRACIJA: Bližamo se veliki noči, ki je sicer močno razširjen praznik, a vendarle v veliki meri samo v smislu navad. Se torej lahko strinjate, da smo Slovenci predvsem kulturni in ne toliko evangelijski kristjani?
Mag. Vlado Bizjak: Po mojem se Slovenci ne bi niti mogli več imenovati kristjani. Čeprav je krščenega še več kot pol naroda, se najbrž večina ne bi več označila za kristjane. Obiskovalcev nedeljskih maš je na primer v naših župnijah približno 2–3 odstotke prebivalstva. Od tega je večina bolj navezana na zunanje ali obredne vidike vere. Oseben odnos z Bogom pa goji peščica ljudi. To se kaže pri odprtosti za sodelovanje pri duhovnih vsebinah, ki jih Cerkev ponuja.
Nasploh je močna sekularizacija značilna za celotno Evropo, predvsem za njen zahod. Torej smo glede tega Slovenci že zelo »evropski«?
V nekaterih pogledih bi lahko celo rekli, da smo paradni konj sekularizacije, vsaj glede nekaterih zunanjih vidikov prakticiranja vere. Na primer, statistike glede žarnih pogrebov kažejo, da smo Slovenci v eni generaciji skoraj v celoti zamenjali klasični pogreb za žarnega. Smo evropski prvaki v številu žarnih pogrebov. Naše sosednje države, še posebej Italija in Hrvaška, še vedno v veliki večini pokopavajo v krstah. Slovenci smo tudi na evropskem dnu glede števila porok na prebivalca. Za nami je le še Italija. V eni generaciji smo šli iz tega, da so se skoraj vsi cerkveno poročili, v stanje, da se zdaj poroči tu in tam kakšen par.
Kaj je značilnost tistega pravega evangelijskega krščanstva? Morda oseben odnos z Bogom?
Oseben odnos z Bogom je središčnega pomena. S tem je seveda povezana tudi osebna vera, iz katere raste tudi zunanje prakticiranje vere v osebnem in skupnostnem načinu. To bi moralo biti zaporedje. Večinoma pa gre proces v našem okolju v tej smeri, da se zaradi izgube središča – osebnega odnosa z Bogom – prekine tudi prakticiranje vere. Smo v situaciji, ko najbrž večina trenutno praktičnih vernikov še ohranja zunanjo lupino verskih navad, vendar je jedro – osebna vera – izpraznjeno in takšna lupina slej ko prej razpade.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
