Piše: Miro Petek
Drama v Drami. Napovedi o končanju prenove SNG Drama so še en fiasko predsednika vlade Roberta Goloba in ministrice za kulturo Aste Vrečko, saj še niti gradbenega dovoljenja ni in ga še dolgo ne bo – če sploh bo! –, zato menda odpade tudi predvolilno nastopaštvo pred Dramo. Je pa v teh letih na ta račun odteklo iz blagajne na milijone evrov in nova ekipa bo na ministrstvu za kulturo imela veliko dela z vlaganjem kazenskih ovadb. Bajni zaslužki arhitektov in tistega modela, ki oddaja prostore za začasno gostovanje Drame za skoraj milijon evrov na leto, znan pa je tudi po tem, da marsikaj uredi s kartonom ruma, so le kaplja v morje. Kultura je imela v teh letih veliko denarja tudi zaradi prejšnje vlade, ki je zagotovila denar iz Načrta za okrevanje in odpornost ter začrtala relevantne projekte, ki jih je nova vlada takoj skrojila po svoje, ob upoštevanju tovarišijskega ključa. Dostop do kode za praznjenje bankomata na Maistrovi 10 je v zadnjih štirih letih imelo kar nekaj ljudi.
Na fiasko obnove Drame sem se spomnil v teh dneh, ko je na sedežu kulture v mojem kraju gostovala ljubljanska Drama z absurdno dramo oziroma groteskno tragikomedijo Tango avtorja Sławomirja Mrožka. Tematika razpada družbenega reda, kot je prikazana v Tangu, je brezčasna, saj se vprašanje svobode in oblasti pojavlja v vsaki zgodovinski dobi. In ko sem gledal like na odru, se mi je odvijala slovenska politična tragikomedija s svobodo in Svobodo. Edek je v Mrožkovi drami primitiven, skoraj gangsterski lik, ki za vsako ceno, tudi s silo in umorom prevzame oblast. Slovenski Edek Robert Golob je uspel javni prostor spremeniti v prostor ideologij in projektov brez jasne smeri in dolgoročnih vizij. Podobno kot Edek tudi Golob ni nosilec kakšnih velikih idej, je v stalnem konfliktu svojih interpretacij in zapletanja v laži, situacijo skuša obvladovati precej pragmatično, z raznimi predvolilnimi božičnicami in regresi, večjimi plačami za javne uslužbence in podobno. Svojo politično doktrino je gradil kot prostor stalnih reformnih napovedi, ki se niso uresničile, sprožil je silovit kadrovski cunami in netil ideološke spore. Ko Edek v drami ubije Arturja in s tem uniči zadnji poskus obnove družbenega reda, začne plesati, kar razumemo kot metaforo pragmatične moči. In tudi Golob je s svojo Svobodo po zmagi na volitvah plesal, ples je skušal interpretirati kot pozdrav svobodi, pa se je izkazalo, da to ni bil ples svobode, ampak ples moči. Pri prvem slovenskem političnem plesalcu bi lahko potegnili še kakšno zanimivo asociacijo s slovitim Bertoluccijevim filmom Zadnji tango v Parizu.
Eleonora v Tangu sprejema popolno svobodo odnosov in vidi tradicionalno moralo kot nekaj zastarelega. Tako kot Eleonoro v alternaciji upodabljata Maša Derganc in Barbara Cerar, sta se mi v tem liku pojavljali Urška Klakočar Zupančič in Asta Vrečko. V javnem prostoru pogosto nastopata kot predstavnici političnega diskurza, ki poudarja potrebo po kulturni transformaciji družbe in kritiki tradicionalnih struktur, hkrati se sklicujeta na dediščino partizanskega boja kot temeljnega simbola legitimnosti države Slovenije ter držita vidno distanco do osamosvojitve kot prave podstati slovenske državnosti.
Ko Eleonora verjame, da zagovarja svobodo, pa v resnici zagovarja nered in kaos. Tudi z Vrečkovo in Klakočar Zupančičevo živimo kaos. Še več: Eleonora v drami ne ločuje strogo med zasebnim in javnim prostorom, te ločitve ne poznata tudi para Urška plus Bor ter Robi plus Tina. Njihovi nastopi imajo značaj performansa – kar sicer pritegne pozornost medijev in javnosti –, s tem pa krhajo vlogo in pomen institucij. Golob je s svojimi nastopi, posebno v času, ko je v njegovo življenje vstopila Tina Gaber, banalnost postavil nad resno ukvarjanje z državno politiko.
Volitve so dramatičen ples izbire oblasti. Ni vseeno, s kom bomo plesali tango in kdo nam bo igral za ples.
