Piše: Jakob Grošl, Velenje
Laično razmišljam, da vrhovno sodišče ne more kar tako – v veselje pritožnikom – ugoditi njihovi tožbi. Ugotoviti mora okoliščine, ki bi izpodbijale dejansko voljo volivcev (morda primerneje glasovalcev). Vsesplošna opitost in omamljenost bi bili lahko takšni dejstvi.
Stališče pritožnikov, da je bil referendumski izid dosežen na podlagi neresnic ter ponavljajočih zavajanj, je njihova pavšalna navedba. Katere neresnice lahko očitajo? Najprej je bila predvidena evtanazija, nato »milejša« oblika – pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Drugo varianto so ponujali tako lepo, da bi človek pomislil, da jo pacient enostavno preživi. Še zdaj slišim poslanko: »nič več evtanazije«.
Odločanje na referendumu je bilo rezultat osebne odločitve volivcev – bodisi iz trajnega osebnega prepričanja ali oblikovane v zadnjem času. Osebno ocenjujem, da so bili zagovorniki zakona zelo uspešni. O temi, ki je bila v javnosti aktualna le nekaj mesecev, so prepričali presenetljiv velik del prebivalstva. Kaj bi radi še več! Kam so izginile vrednote?
Očitajo vključitev v predreferendumsko razpravo organizacij, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje? V tem primeru ni šlo za odločanje o klasični politični temi (ureditev občin, volitve, mednarodna razmerja, …), temveč za odločanje o intimnem človekovem odnosu do lastnega življenja. Tu res ni potreben nek uradno prijavljen in priznan organizator kampanje.
Izražena bojazen, da bi bodoče kampanje v primeru zavrnitve tožbe postale nepoštene, ker bi se jih dalo »kupiti«, je enostavno podcenjevanje volivcev oziroma glasovalcev. Ali nimajo ti lastne glave?
