Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Ne bo apokalipse z ognjem z neba. Ne bo ene same eksplozije, ki bi razklala nebo. Konec bo bolj surov, ker bo počasen, hladen in popolnoma človeški.
Življenje s tehniko je od človeka zahtevalo več odgovornosti, več moralnosti, več notranje zrelosti. A zgodilo se je nasprotno. Znanost je ustvarila mogočne stroje, a hkrati razgradila občutek meje. Človek je začel verjeti, da je merilo vsega. Da ni ničesar nad njim. Da ni dolžan nikomur, ne prihodnosti, ne naravi, ne drug drugemu.
Izgubil je kompas. In tega sploh ni opazil.
Tehnika je rasla hitreje kot vest. Algoritmi so odločali, trgi so narekovali, sistemi so optimizirali. Človek je predal odločitve strojni logiki učinkovitosti. Kar je bilo dobičkonosno, je postalo smiselno. Kar je bilo merljivo, je postalo resnično.
Sreča se je skrčila na statistiko. Na odstotke rasti. Na BDP. Na potrošnjo.
Telo je postalo projekt. Narava surovina. Čas valuta.
In medtem ko je civilizacija rasla navzven, je gnila navznoter.
Odnosi so postali transakcije. Resnica mnenje. Človek sredstvo.
Tehnologija brez etike se ni spremenila v orožje v enem trenutku, postala je infrastruktura nadzora, manipulacije in odvisnosti. Gospodarstvo brez morale ni eksplodiralo, počasi je izčrpalo zemljo, vodo, zrak. Znanost brez odgovornosti ni kričala, tiho je omogočala vse, kar je bilo tehnično mogoče.
Enostranski razvoj je rodil krizo.
Kriza je rodila strah.
Strah je rodil zapiranje, sovraštvo, nasilje.
Planet se ni maščeval. Preprosto se je odzval. Ekosistemi so začeli odpovedovati. Podnebje je postalo nestabilno. Hrana je postala negotova. Migracije so postale stalnica. Napetosti so postale nova normalnost.
In namesto da bi se človeštvo ustavilo, je še pospešilo.
Več nadzora. Več avtomatizacije. Več umetnih rešitev za probleme, ki jih je ustvarila umetna logika. Človek je hotel obvladati naravo, a ni obvladal samega sebe. Ustvaril je svet, kjer je vse povezano in prav zato ranljivo.
Ko bo tehnologija dokončno presegla etično zrelost človeka, se tehtnica ne bo prevrnila z ropotom. Samo zdrsnila bo. Odločitev za odločitvijo. Kompromis za kompromisom. Upravičeno. Razumno. Neizogibno.
Propad ne bo herojski.
Propad bo administrativen.
Civilizacija bo še nekaj časa sijala, kot zvezda tik pred ugasnitvijo. Mesta bodo svetila. Podatki bodo tekli. Trgi bodo nihali. Ljudje bodo še vedno kupovali, delali, objavljali.
Nato bo zmanjkalo smisla, ne energije.
Zmanjkalo bo zaupanja, ne informacij.
Zmanjkalo bo skupnosti, ne povezav.
In ko bo zadnja generacija gledala v zaslone, ki jim bodo obljubljali več udobja, več varnosti, več nadzora, ne bo več nikogar, ki bi se vprašal: Za kaj?
Takrat bo jasno: konec se ni začel z vojno ali udarcem asteroida.
Začel se je v trenutku, ko je človek moč postavil nad moralo, rast nad ravnotežje, udobje nad smisel.
Civilizacija, ki je merila vse — razen človeškosti — bo na koncu izmerila še svojo praznino. In svet bo obstal.
Ne brez življenja.
Ampak brez nas.
