Piše: Dr. Matevž Tomšič
Če smo nekoliko (no, kar precej) cinični, lahko rečemo, da skuša biti v zadnjem času Robert Golob v svojih javnih aktivnostih relativno »uravnotežen«. Po eni strani se je udeležil dveh partizanskih dogodkov, ki med častilci enobejevskih tradicij štejeta največ – to sta slovesnosti v Dražgošah in na Osankarici na Pohorju. Na obeh je bil celo slavnostni govornik. Po drugi strani pa se je udeležil dveh katoliških obredov – maše za domovino v ljubljanski stolnici in polnočnice v cerkvi svetega Janeza Krstnika v ljubljanski soseski Trnovo (kjer trenutno prebiva). Poleg tega je še povabil slovenske škofe na kosilo – kar je bilo sicer neuspešno, saj so se dotični tisti dan nahajali pri papežu v Rimu. To nekoliko spominja na enega njegovih premierskih predhodnikov, namreč na Marjana Šarca, ki je pogosto bral berilo pri sveti maši, nič manj pogosto pa se udeleževal partizanskih proslav.
Zanimivo je, da je potrebo po udeležbi na tovrstnih dogodkih začutil šele pred kratkim. Do sedaj se jih je namreč vztrajno izogibal. V Dražgošah, tem »romarskem kraju« slovenskih levičarjev, je bil letos prvič. Podobno velja za njegovo prisotnost na vsakoletni maši za domovino. Vabila nanjo je namreč prej ignoriral.
Očitno je bližina parlamentarnih volitvah naredila svoje in premier se skuša prikupiti različnim skupinam volivcev. Ankete vladajoči koaliciji ne kažejo najbolje. Kakšnih dobrih rezultatov, ki bili posledica njenih pravilnih odločitev, koalicija ne more pokazati. Zato je treba igrati na čustva ljudi. Na volitvah bo pač štel vsak glas.
Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da premierju intimno ni kaj dosti mar ne za partizanstvo ne za katoliško vero. A je njegova vlada vendarle sprejemala odločitve, ki so bile po volji ne samo tistih, ki častijo partizanstvo, ampak tudi onih, ki zagovarjajo komunistično revolucijo in njene pridobitve (ti dve skupini ljudi se sicer v veliki meri prekrivata). Ne nazadnje je ukinila dan spomina za žrtve komunističnega nasilja, kar je bila simbolna potrditev revolucionarne dediščine. V tem smislu je Golobova udeležba na takšnih dogodkih konsistentna s politiko njegove vlade.
Nikakor pa to ne velja za njegovo udeleževanje verskih dogodkov in dobrikanje vodilnim predstavnikom Katoliške cerkve. Politika aktualne vlade je bila namreč vse prej kot naklonjena katoličanom. Ne samo v primerjavi z njeno predhodnico, ampak tudi v primerjavi s prejšnjimi levimi vladami. Če so se le-te vsaj pro forma izražale nevtralen, če ne benevolenten odnos do Cerkve in vernikov (ne nazadnje sta se tako Miro Cerar kot Marjan Šarec deklarirala za katoličana), pa je bila sedanja vladajoča garnitura do njih od vsega začetka precej negativno nastrojena. Ukinila je status verskih skupnosti kot občekoristnih organizacij in zmanjšala plačevanje prispevkov za socialne varnost duhovnikom. In ko je bil novembra lani na referendumu zavrnjen zakon o asistiranem samomoru, so predstavniki največje vladne stranke za padec zakona obtoževali Katoliško cerkev, češ da je na neprimeren način sodelovala v kampanji. Njena poslanka Lena Grgurevič je katoličane – med drugimi – ozmerjala s »črnuharji«. In nismo mogli zaslediti, da bi jim predsednik vlade stopil v bran.
Zelo težko je verjeti, da je Golobovo nenadno zanimanje za katoliške obrede izraz nekega globokega premika v njegovih vrednotah. Ne nazadnje je odločno zagovarjal omenjeni zakon, ki je v eklatantnem nasprotju s katoliškim naukom in moralo. Gre torej za njegovo volilno računico. Očitno je spoznal, da podpora levih volivcev ne bo zadostovala za uspeh na volitvah. Zato skuša s »pihanjem na dušo« Cerkvi pritegniti del katoličanov na svojo stran. Kar nekaj njih je namreč pred štirimi leti oddalo glas zanj in za njegovo stranko. Samo upamo lahko, da bodo spregledali to igro in se ne bodo ponovno »ujeli na limanice«.
