Piše: Ipavec Maks
Velik domoljub, blaženi škof Anton Martin Slomšek je že daljnega leta 1847 zapisal veliko resnico: »Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati.« Kdor količkaj pozna zgodovino slovenskega naroda, bo hitro ugotovil, koliko narodnih, narodno-zabavnih in cerkvenih pesmi za zbore in ljudsko petje je bilo napisanih in uglasbenih v našem narodu. Slovenci smo prepevali v veselih, žalostnih in tudi v zelo nevarnih časih, ki so nas ogrožali. Pesem nas je povezovala, nam dajala pogum, nas razveseljevala in tudi tolažila v najhujših trenutkih. Tega se je dobro zavedal škof Slomšek, ki je iz ljubezni in velike hvaležnosti ter spoštovanja Slovencem podaril veliko verskih in narodnih pesmi, ki jih pojejo številni pevski zbori, mnoge glasbene skupine, kjer ne manjka harmonike ali kitare.
V času pesnika, duhovnika in škofa Slomška je v trgu Št. Jurij (pri Celju), nedaleč od Slomškovega doma že odraščal rod zdravnikov in skladateljev Ipavcev. Brata Benjamin in Gustav sta s svojimi dovršenimi samospevi in zborovskimi pesmimi ogromno prispevala za buditev slovenske narodne zavesti. Skladatelji Ipavci so bili po srcu vneti in ponosni narodnjaki. Gustav je bil preko trideset let župan v svojem rodnem Šentjurju pri Celju, njegova nesmrtna pesem Slovenec sem (na besedilo J. Gomilšaka) je pravi slavospev slovenstvu. V času skladateljev Ipavcev so recimo v Mariboru govorili bolj nemško kakor v Celovcu, ki je bil tedaj še zelo slovenski.
Gustav Ipavec je iz ljubezni do Slovenije in našega blagozvočnega materinega jezika ponosno prepeval: »Slovenec sem! Slovenec sem!/ Tako je mati d’jala,/ ko me je dete pestovala…/ Slovenec sem! Slovenec sem!/ Od zibeli do groba/ ne gane moja se zvestoba!/ S ponosom reči smem:/ Slovenec sem, Slovenec sem!« Brate Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca so sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, kar je v poeziji veljal pesnik Prešeren.
Kako sem bil vesel, da je ravno na dan samostojnosti in enotnosti na Prešernovem trgu v Ljubljani potekalo srečanje slovenski harmonikarjev, ki so igrali naše narodne pesmi. Pobudnik tega srečanja harmonikarjev in pevcev je bil Silvo Mesojedec. Shod je spodbudila polemika ob odloku ljubljanske občine, da so do konca leta prepovedani spontani ulični nastopi. Na to srečanje je prišel tudi narodno zavedni predsednik SDS Janez Janša. Na spletu je po srečanju iskreno zapisal: »Ljubljano smo spet naredili slovensko!« Janša je s svojim zapisom vznemiril zgodovinsko nepodkovane ljubljanske mestne svetnike iz klubov Listine Zorana Jankovića, Svobode, SD in Levice. Leva politična srenja, ki je povsem napačno razlagala izjavo Janše, je vložila predlog, da naj bi svet na februarski seji obravnaval sklep, s katerim bi obsodili »parafraziranje izjave nacističnega vodje«. Docela krivično so obsojali Janševe besede in jih enačili z besedami Adolfa Hitlerja, ki naj bi jih izrekel leta 1941 med obiskom v Mariboru. V resnici pa je Hitlerjeve besede izjavil šef civilne uprave Štajerske Siegfried Ueberreither, ki je na balkonu Mariborske mestne hiše 28. aprila 1941 dejal, da mu je Hitler nekaj tednov poprej naročil: »Naredite mi to deželo zopet nemško!«
Janez Janša se je upravičeno oglasil na omrežju X, ko je brez ovinkarjenja poudaril: »Ljubljano smo s harmonikarji naredili bolj slovensko in ne bolj srbsko ali nemško. Odpeljite si trubače v svoje ruske dače! Tukaj bo po naše, tukaj je naš dom!«
Leva struja ljubljanskih svetnikov je zelo pritlehno, z grobo izjavo, napadla Janšo, da je s svojo trditvijo »koketiral z nacizmom«. Zanima me, kdaj bodo v Beogradu v središču mesta zamenjali trubače z našimi glasbeniki Slaki, Avseniki, Modrijani, Čuki, ansamblom Franca Miheliča in drugimi?
Ljubljana je glavno mesto naše drage Slovenije, ki nam je podarila že toliko glasbenikov, skladateljev in pevcev, ki smo nanje zares ponosni in jih ne moremo zamenjati z umetniki drugih narodov. To seveda ne pomeni, da ne bomo sprejemali dobrih glasbenikov in pevcev iz drugih držav, tudi iz Srbije. Nikoli pa se ne smemo sramovati naših umetnikov in njihovih stvaritev. Blaženi Slomšek je odkritosrčno izpovedal: »Kdor svojih mož in žena ne časti (spoštuje), jih vreden ni!«
Izjemen zgled ljubezni do svojega naroda in glavnega mesta (Jeruzalema) razodevajo Izraelci. Kralj David je v psalmu 137 izpovedal bolečino Izraelcev v babilonski sužnosti, ko so se spominjali glavnega mesa Jeruzalema: »Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre, kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi, naši mučitelji veselo rajanje: »Zapojte nam kateri sionskih pesmi!« Kako bi mogli peti Gospodovo pesem na tuji zemlji? Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj se posuši moja desnica. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal, če ne bom povzdignil Jeruzalema nad vrh svojega veselja« (Ps 137, 1-6).
Kdaj bomo Slovenci tako vzljubili Slovenijo in naše ljubljeno mesto Ljubljano, da bi s psalmistom prepevali: »Če pozabim tebe, Ljubljana (Slovenija), naj se mi jezik prilepi k nebu, naj se posuši moja desna roka.«
Prav gotovo Janez Janša, njegovi somišljeniki in vsi, ki imamo radi našo državo Slovenijo, lahko odkritosrčno beremo, molimo ali pa pojemo ta nesmrtni Davidov psalm, ki je pristna pesem pravega domoljubja in pesem iskrene ljubezni do slovenskega naroda in ljubljene Emone – Ljubljane!
Naj sklenem s pesmijo duhovnika, goriškega slavčka in nepozabnega domoljuba Simona Gregorčiča, ki je s ponosom in ljubeznijo zapisal v pesmi Domovini:
»Oj, mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
ti moja skrb in bolečina.
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!«
