Piše: dr. Damjan Prelovšek
Že večkrat sem nameraval odpovedati časopis Delo, ker se je obrnilo skrajno v levo, pa sem se vedno spet premislil, da mi bo potem zmanjkalo priročnega gradiva za pisanje člankov v Demokracijo. Delovi dopisniki me namreč nikoli ne razočarajo.
Tudi tokrat me z bombastičnim in s popolnoma slaboumnim naslovom »Cukrarna z najboljšo razstavo na svetu« niso razočarali. V resnici gre za ekstremno drago prireditev, ki so jo pripravljali cela tri leta. Vanjo so med drugim privlekli tudi star Citroënov policijski kombi, v katerem sta Srbkinja Marina Abramović in njen nemški partner Frank Uwe Laysiepen, imenovan Ulay, na potovanjih skupaj preživela pet let. Z njuno dvaindvajsetletno performersko dejavnostjo so napolnili štiri etaže ljubljanske Cukrarne, Vse skupaj se odvija pod geslom vrhunskega umetnostnega dogodka, čeprav sta glavni izrazni sredstvi le njuni oblečeni ali slečeni telesi. Marina in Ulay sta šla pri tem do skrajne meje človeškega dostojanstva in jo prestopila celo do takšne mere, da je morala v enem primeru posredovati policija.
Skrajni mazohizem
V svojih številnih nastopih po svetu sta se Marina in Ulay med občinstvom pojavljala naga in s tem navzoče spravljala v veliko zadrego. Ti so ju sprva zmedeno gledali, nato pa se postopoma ojunačili, sprejeli ponujeno igro in se tako ali drugače začeli izživljati nad njunima telesoma. Na površje so prišle vse najnizkotnejše človeške lastnosti, ki nas ne ločijo od primitivnih živali. S performansom sta preizkusila različna stanja človeških občutkov in duha. Da bi bila bolj prepričljiva, sta se pri tem namerno ranila, uživala zdravju škodljive tablete, dolgo nepremično zrla drug v drugega, se odrekala hrani in pijači ter si še na nešteto drugih mogočih in nemogočih načinov mučila telo in dušo, vedoč, kako močno na občinstvo vpliva skrajni mazohizem.
Domišljija razstavljavcev brez zavor
Vse to pa bi nam seveda ostalo nerazumljivo brez ustrezne strokovne razlage. Da bi bila stvar vsaj na videz resno dokumentirana, je podložena s skicami, z zapiski, s pismi, z razglednicami, lističi, s fotografijami, z vsakdanjimi predmeti in s podobnim spremnim gradivom brez vsakršne materialne in vsebinske vrednosti, ki so ga prispevale nekatere umetnostne institucije po svetu. Če hočemo doumeti srž njunega ekshibicionizma, moramo brezpogojno verjeti zgodbi, ki jo napletajo avtorji razstave. Samo primer: Navadno steklenico šampanjca, kakršno lahko kupite v vsaki trgovini, sta Marina Abramović in Ulay skupaj z jedilnim priborom povzdignila na raven dragocenega eksponata z veliko pripovednostjo. Poleg postelje in zaslona, na katerem lahko vidimo isto vsebino kot na dveh prisotnih mizicah, naj bi predstavljala najbolj globokoumna človeška spoznanja. Kot nas poučijo kustosi, je v tej postavitvi zajeta dvojnost med obema političnima sistemoma, ki vladata na zemeljski obli, in hkrati najbrž predstavljena tudi nadplanetarna razsežnost teh domislic. Uboga steklenica! Domišljija razstavljavcev tu nima zavor. V prav taki postelji lahko spimo tudi sami, pa zato še ne bomo zreli za eksponat v Cukrarni. Klasična pornografija je kratko malo izpadla iz slovarja moderne umetnosti in postala del vrhunske umetnostne filozofije. Vse je dovoljeno in občudovanja vredno.
Razvodeneli prvotni smisel kulture
Na ta način je v 21. stoletju mogoče ljudem prodati prav vse in napolniti umetnostna razstavišča tudi s tistim delom prebivalstva, ki bi sicer vanje nikoli ne zašlo. Ostaja pa vprašanje, kaj smo s tem dosegli. Razvodenili smo prvotni smisel kulture, ki je pomenila nekaj pozitivnega in z estetsko noto dajala oporo naši duhovnosti. Danes glavnina kulture velja za nekaj nedoločenega, vmes med politiko, gospodarstvom, športom in osmrtnicami, ter je bolj ali manj namenjena sama sebi. Govorim seveda o performansu kot ceneni obliki samorazkazovanja, pri katerem ne odločata znanje in morala, temveč njegov smisel počiva v večji ali manjši provokativnosti. Provokacija je temeljna lastnost našega časa, ki je izgubil humanistične temelje in se zadovoljuje z duhovnimi nadomestki. Marina in Ulay sodita med najbolj znane začetnike sodobne umetniške dekadence. V svoje nastope sta v želji po izvirnosti vpletala vse mogoče, od hipnoze do šamanizma. Kar je gotovo, razstava v ljubljanski Cukrarni bo prav zato privabila veliko obiskovalcev, saj je zanimiv simptom današnjega razklanega časa. Drugo vprašanje pa je, ali performans sploh sodi v umetnost. Če da, pa prav gotovo ne v takšno, kakršno so gojili naši očetje.
