Piše: dr. Damjan Prelovšek
Pravi čudež bi bil, če bi pod vodstvom levice vse delovalo tako, kot bi moralo. To seveda še toliko bolj velja za varovanje kulturnih spomenikov, pri katerem smo se znašli na samem repu Evrope. Ohranjanje narodne tradicije je bilo že od nekdaj trn v peti vseh levičarjev. Problemi niso od včeraj, temveč nasledek sistematične razgradnje družbenega sistema, ki se vleče že od povojnih let. Varovanje spomeniške dediščine je namreč eden temeljnih stebrov zdravega narodnega obstoja. Po prvi svetovni vojni smo se z ustanovitvijo države SHS odklopili od Zahodne Evrope, s katero smo stoletja delili zgodovinsko usodo in se nepripravljeni avanturistično podali na Balkan, kjer zaradi zgodovinskih danosti veljajo druge, nam dotlej neznane vrednotne norme. Vse v znamenju nedelujoče slovanske vzajemnosti!
Da ga ne bi razbili, se je Marijino znamenje v Mengšu moralo z javne trške površine umakniti v zavetje župnijske cerkve in je nato pred nedavnim izginilo še na neko zasebno zemljišče. Mengšu vlada župan Ropotar, ki hoče kraj očistiti vsega, kar spominja na Cerkev in vero. Da bo jasno, Marijin steber je delo lokalnega, iz Furlanije priseljenega kamnoseka, sam litoželezni kip pa daleč od michelangelovske mojstrovine. Pa vendar gre za pomemben zgodovinski simbol, ki je dominantno stal nad nizkimi trškimi hišami Glavnega trga tako kot številni drugi podobni Marijini stebri pri naših severnih sosedih. Domačini so ga postavili za svoj denar, da bi jih Marija varovala bolezni in vsega hudega, prišleki iz kamniškega in gorenjskega konca pa vedeli, da prihajajo med delavne in poštene ljudi, ki častijo vero svojih očetov. Danes Glavnega trga kot takega ni več. Namesto njega se skozi naselje vije prepih dvopasovne prometnice, obdane z različnimi stavbami brez enotnega merila, izginila pa je tudi edina imenitna poznobaročna Tonhova hiša na križišču pred župnijsko cerkvijo. Marijin steber je bil skoraj poldrugo stoletje priča vsemu dogajanju v Mengšu, pogled nanj je domačinom vlival vero in upanje, da so laže premagovali težave vsakdanjega življenja.
Eden najbolj nesmiselnih argumentov občinske uprave je, da večina krajanov tako in tako ni več doživela postavitve na prvotnem mestu in je zato vseeno, kam s stebrom. Da mora imeti prednost promet, je drugi nesmisel, saj je v primerljivo velikih avstrijskih naseljih, med katere je nekoč spadal tudi Mengeš, tranzitni promet dosledno speljan mimo starega trškega jedra. Mi očitno še vedno živimo v veri, da so avtomobili največji dosežek naše dobe. Če hočemo ohraniti svojo kulturno dediščino, moramo spoštovati delo svojih očetov in obnavljati spomeniški fond na originalnih lokacijah. Naselja so se vedno razvijala okoli cerkva ter spomenikov in ne obratno. Če želimo zaceliti rane povojnega udarniškega urbanizma, moramo poiskati nove možnosti sobivanja starega z novim, pri čemer mora imeti prednost ohranjanje krajevne tradicije. Brez nje bomo zanesljivo izgubili svojo istovetnost in se utopili v brezimnosti. Naše spomeniško varstvo brezglavo trdi zdaj eno in nato spet drugo. V primeru Mengša je za prenos stebra k župnijski cerkvi in drugič spet za prvotno lokacijo. Ni enotnih meril niti znanja, ki so ga nekoč imeli evropsko razgledani konservatorji Steletovega kova. Breznačelnost, ki se uklanja volji kapitala, je pogubna za naš narodni obstoj. Naj končam z verzom iz Aškerčeve balade Mejnik, ki se dobro prilega mengeški situaciji:
»Joj! Kam bi del?«
»Kaj? – Kdo si, božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«
Morda še to, kako pri nas razumemo objektivno medijsko poročanje. Medtem, ko v Bratislavi žanje izjemno zanimanje velika Plečnikova razstava, v naših dominantnih medijih o njej niti besedice, zato pa na primer v Delu lahko na široko beremo o obletnici obskurnega reističnega gibanja OHO na meji šamanizma, ki je bilo v resnici bolj neobvezna igra kot umetnost v pravem pomenu besede, predvsem pa ni v ničemer vplivalo na našo narodno kulturo. Vzrok je seveda v tem, da glavni avtor razstave ni pravilno politično orientiran in piše v Demokracijo.
