Piše: Jože Biščak
Leta 1976 je črnski pisatelj Alex Haley objavil roman Korenine: Saga ameriške družine. Knjiga naj bi temeljila na zgodbi njegove družine, začne se leta 1767, ko so v Gambiji ugrabili Kunto Kinteja in ga za sužnja prek Atlantika prepeljali v ameriško provinco Maryland. Haley je za srce parajočo pripoved dobil Pulitzerjevo nagrado, po knjigi je bila posneta uspešna in zelo gledana televizijska nadaljevanka, ki je v postmodernističnem človeku utrdila prepričanje, da je v zgodovini obstajala le ena oblika suženjstva – delo črncev za belce na plantažah bombaža.
Čeprav je Haley kasneje priznal, da je s knjigo hotel »svojim ljudem dati mit, po katerem naj živijo«, je progresivizem vse skupaj pripeljal do skrajnosti: obstaja samo protičrnski rasizem, beli gospodarji in črni sužnji. Ali so ta val prebujenosti Združeni narodi (ZN) izkoristili ali ne, niti ni pomembno, dejstvo je, da je Generalna skupščina ZN natanko pol stoletja kasneje (konec marca letos) sprejela resolucijo, ki čezatlantsko suženjstvo prepoznava kot »najhujši zločin proti človeštvu«, in pozvala k odškodninam. Resolucija, ki jo je predlagala Gana, je bila sprejeta kljub nasprotovanju evropskih držav, ZDA in Izraela. Zadeva je tako bizarna, da je celo skrajno levičarski BBC ugotovil, da je pravi namen resolucije prenos bogastva z Zahoda v Afriko in na Karibe.
Resolucija tudi potvarja zgodovino in uporablja dvojna merila. Skozi zgodovino človeštva so vsi narodi in rase poznali suženjstvo, toda nikogar se z opomini ne obremenjuje toliko kot belega človeka. Resolucija je posledica tega mita. Osredotoča se izključno na atlantsko trgovino, povsem pa ignorira afriško in arabsko trgovino s sužnji, kjer so bili kupci in prodajalci črnci, sužnji pa beli, črni in rjavi. Združeni narodi skušajo utrditi predsodek, da lahko le belci zagrešijo suženjsko grozodejstvo, vsiljujejo prepričanje, da je beli človek pristal ob obalah Afrike, se pognal v džunglo in lovil črnce. To je daleč od resnice. Ob obalah črne celine so bile postojanke, kamor so črnci pripeljali črnce in jih za sužnje prodali najboljšemu ponudniku. Največji trgovci s sužnji so bili muslimani. Zanzibar, arhipelag na robu vzhodne Afrike, ki je danes del Tanzanije, je bil odvisen od sultanata Oman, preživljal se je s trgovino v Rdečem morju in Indijskem oceanu, zlasti s trgovino s sužnji. Med letoma 1830 in 1873 je bilo samo tam prodanih 700.000 črnih sužnjev. Podobno vlogo je imel tudi Timbuktu, ki leži na transsaharski karavanski poti. Suženjstvo se pogosto omenja v Koranu. Vsega tega ni v resoluciji – besedilo tudi ne govori o trgovini s sužnji, ko so Afričani Afričane prodajali Evropejcem, niti o arabsko-muslimanski trgovini, ker potem pade prevladujoča agenda: za suženjstvo je kriv Zahod, beli človek je zlo, bela rasa je hudobna. In zdaj naj plača.
Kaj pa belci? Sedem stoletij so muslimani Osmanskega cesarstva vdirali v Evropo, ugrabljali ljudi: moške so ubili ali jih spremenili v prisilne delavce, ženske so postale spolne sužnje. Bodo Arabci potomcem teh ljudi plačali odškodnino? Tem ljudem, ki danes zahtevajo denar zaradi čezatlantskega suženjstva, je malo mar za prednike, ne zmenijo se niti za sodobno suženjstvo, ki je še danes prisotno v islamu in Afriki. Vse, kar želijo, je denar bogatega Zahoda, da bi oni obogateli in lagodno živeli, ne da bi morali za to kaj delati. To dokazujejo tudi tisti, ki ilegalno prihajajo na staro celino: igrajo se socialni turizem, nori Evropejci jim nasedajo. Ampak tako so bili navajeni od nekdaj. Afrika jim je v vsakem letnem času nudila dovolj hrane. Treba je bilo samo stegniti roko in ubrati sadež. Medtem je moral belec v Evropi uporabljati možgane, da je preživel. Od tod tudi velika razlika v inteligenčnem kvocientu med severom in jugom, posledično tudi razlika v razvoju in napredku.
