Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Naslov članka parafrazira uspešno družbeno kritično dramsko delo Vpliv gama žarkov na rast rumenih marjetic (Pulitzerjeva nagrada), ki ga je napisal Paul Zindel. Po tej drami je filmski zveznik Paul Newman posnel istoimensko filmsko delo (v slovenščini je imel film naslov Vpliv gama žarkov na rast mesečkov) in za njegovo režijo prejel nagrado Oskar.
Kar pa zadeva besedo oziroma kratico UDBA, najpogostejše ime za jugoslovanski uradno priznano zločinsko tajno organizacijo, ki je služila izključno Titovi partiji, potneje pa tudi partiji brez tega velikana zločinske partijske revolucije v Jugoslaviji, o njej na spletu v Wikipediji piše, da je bila UDBA ustanovljena leta 1946, ko je bila OZNA razdeljena na civilni del (UDBA) in na vojaški del (KOS), pozneje, sredi šestdesetih, pa se je preimenovala v Službo državne varnosti (SDV). Ob razpadu Jugoslavije 1990 je bila SDV (UDBA) razpuščena. Na spletu v Wikipediji je zapisano, da je zakon dajal Udbi “skoraj neomejene pristojnosti, ki so jih udbovci formalno spoštovali”. V nadaljevanju pa je poudarjeno, da je UDBA delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala tajno. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti.
Za vsebinsko bistvo pričujočega članka o odnosu EU do tajnih služb v Sloveniji oziroma v nekdanjih komunističnih državah, ni pomembno, ali je bila Marta Kos, komisarka za širitev EU,** sploh kdajkoli članica te jugoslovanske partijske zločinske organizacije. Bistveno pomembno za pričujoči članek pa je dejstvo, da večjega dela vrha EU (levega in skoraj vsega desnega) sploh NI ZANIMALO, ali je bila ta slovenska kandidatka za eno najvišjih političnih funkcij v EU res članica UDBE, kot so trdili nekateri slovenski člani parlamenta EU. To pa lahko tudi pomeni, da je bilo domnevno sodelovanje Marte Kos z UDBO samo koristilo pri imenovanju za evropsko komisarko. Očitno UDBA za vrhove EU ni več zločinska politična organizacija. Prav nasprotno, članstvo v njej je za večji del vrha EU najboljši dokaz, da določena oseba ni niti nacionalistična niti nacistična. Tako je Marta Kos, kot lahko beremo na spletu, je Marta Kos zdaj slovenska komisarka za širitev EU. Vodi širitveni proces Evropske unije ter razvija odnose EU z državami v regiji, med drugim z državami Zahodnega Balkana, Ukrajino in Moldavijo. Morda pa komisarka Marta Kos, v svojem švicarskem srcu (saj ima bivališče v bogati Švici), še vedno jugonostalgične, prav potihoma vendarle upa, da bo kos svoji morebitni nalogi, ki ji jo je morda zaupal udbovski Kučanov klan: vrniti Slovenijo na Balkan, kjer bo samo še KOS skorajšnje nove Jugoslavije, imenovane jugovzhodne regije EU – s sedežem v nekdanji jugoslovanski prestolnici BEOGRAD.
To, da v takšnih političnih razmerah v vrhovih EU naraščajoči levi totalitarizem vodilne politike in politikov EU že temeljno ogroža tradicionalno evropsko civilizacijo, kulturo in zlasti demokracijo, in da imamo v EU tako rekoč že Sorosovo komunistično revolucijo, je torej neizpodbitno dejstvo. Saj se drugače ne bi moglo dogajati, da v vrhovih EU praktično nikogar več ne zanima, kateri najvišji politiki v njem so sodelovali in še sodelujejo, le da prikrito, pri partijskih zločinskih službah v nekdanjih komunističnih držav, ki so zdaj v vrhu EU – in ga tudi usmerjajo, žal vse bolj v hude vojaške spopade, morda celo v tretjo svetovno vojno.
Še manj pa politike v vrhovih EU zanima ali morda nekateri nekdanji najvišji sodelavci komunističnih tajnih služb, celo njihovi voditelji, kot na primer eden zadnjih slovenskih partijskih sekretarjev Milan Kučan, in novi člani, še vedno neovirano delujejo, čeprav so se te službe začasno umaknile v različna mafijska podzemlja.
Tovrstni šolski primer, kako po padcu komunizma UDBA še vedno deluje, celo z velikimi uspehi, zlasti v EU, je tako imenovani Kučanov klan, ki mu je prav kmalu po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije (1991) uspelo prepričati velik levi del evropskih voditeljev in leve politike v EU, kot tudi nekatere voditelje držav v EU, da je bila slovenska osamosvojitvena pomlad, tako kot vsa njena prizadevanja za demokracijo in proti komunizmu, čisti slovenski NACIONALIZEM. Pa tudi to je Kučanov klan prepričal evropsko politično eliti, da je potrebo hude posledice osamosvojitvenega nacionalizma v Sloveniji čimprej izbrisati in uničiti. Na številnih državnih proslavah zbori prepevajo jugonostalgične “antifašistične” pesmi, ki so namenjene IZBRISU osamosvojitvenega “fašizma”, za katerega je že več desetletij “kriv” skoraj izključno eden glavnih osamosvojiteljev Slovenije Janez Janša. Zadnje tedne (novembra 2025), pa se v medijih pojavljajo tudi zahteve nekaterih slovenskih državljanov balkanskih korenin, za izbris nacionalista dr. Jožeta Pučnika, očeta slovenske državne samostojnosti.
Udbovski manever Kučanovega klana v EU pri poskusih vračanja Slovenije nazaj v stare čase in na Balkan, je imel “pozitivne” posledice že kmalu po osamosvojitvi (1991). Najprej, že kmalu po vstopu (2004) Slovenije v EU, je Kučanovi prikriti UDBI uspelo zaostriti odnose nekaterih slovenskih desnih vladnih služb z nemško kanclerko Angelo Merkel. Zdaj pa je, kako žalostno, dobro znano, kot pišejo številni mediji, da njeni domnevno tesni odnosi z vzhodno nemško komunistično tajno službo nikakor še niso prepričljivo pojasnjeni, kaj šele zanikani.
Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije je predsednica Komisije EU Ursula von der Leyen v svojem svečane govoru (ob jezeru na Bledu) povsem zamolčala osamosvojitveno delo Janeza Janše (ob tem njenem obisku njenega gostitelja in predsednika slovenske vlade), na vse pretege pa je hvalila osamosvojitveno politiko Milana Kučana (tudi s citiranjem njegovega defetističnega stavka po Svetem pismu: “Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.”). Če to ni bil velikanski ” uspeh” jugonostalgične protiosamosvojitvene slovenske Kučanove udbovske mafijske! Kot je znano, ji je najbolje opisa’ novinar dnevnika Delo Danilo Slivnik v svoji znameniti knjigi Kučanov klan (1996), gotovo v Sloveniji vredni Pulitzerja, če bi ga podeljevali.
Vsekakor pa je največji uspeh slovenske udbovske mafije ali Kučanovega klana v podzemlju postavitev spomenika v obliki polovične črke ć v Parku izbrisanih v Ljubljani (oktobra 2023), potem ko je leta 2022 vlada samih levih strank (v resnici jugonostalgičnih in komunističnih) s predsednikom dr. Robertom Golobom, kar prek noči ukinila vladno institucijo za ohranjanje slovenskega naroda. (Urad vlade za demigrafijo, v Mariboru), 2023 pa še slovenski kulturni spomenik prve vrste, namreč PRVI Muzej slovenske osamosvojitve, so v Sloveniji zavladali skoraj sami multikulturni prebivalci, večinoma z Balkana in iz bližnjevzhodnih muslimanskih držav. Oktobra 2023 je bil torej odkrit spomenik – polovični ć – v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, ki še nima spomenika slovenski samostojnosti. Nima pa ga zato, ker nekako ne sodi med velikanske spomenike komunističnim zločincem, kakršen je, na primer, Kidričev pred vladno palačo in Kardeljev pred parlamentom. Osamosvojitev pa je bila za številne slovenske komuniste, tudi se zdaj, sramotno dejanje izdaje komunistične partije, Jugoslavije in Tita.
V Ljubljani so dobili svoj spomenik večinoma vsi tisti , ki so bili nasprotniki slovenske osamosvojitve. Iz sovraštva do ponosnega slovenskega naroda so nasprotniki slovenske osamosvojitve in samostojne Slovenije, odkrili sramotilni spomenik tistim, ki iz kakršnihkoli razlogov niso priznali samostojne države Slovenije, ker so upali, da bi Slovenijo mednarodna skupnost prisilila, da se bo vrnila v komunistično Jugoslavijo. Upali so celo, tisti, ki dolgo niso priznali samostojne Slovenije, da jo bo še enkrat napadla JNA. Do samostojnosti Slovenije in njene demokracije, oboje pridobljeno v dolgotrajnem političnem boju, na primer v procesih proti Četverici, nazadnje pa v krvavi in brezobzirni zahrbtni vojni po napadu Jugoslavije in JNA (ene najmočnejših vojska v tedanji srednji Evropi) na nedolžno slovensko prebivalstvo in njegovo domovino.
Zaradi vsega tega se je pojavilo resno vprašanje, ali smo Slovenci že manjšina v svoji lastni državi, ali pa to prav kmalu bomo. Pozitivnega izhoda za obstoj slovenskega naroda za zdaj ni na vidiku, nikakršnega izhoda na tem področju ni več, vsaj ne miroljubnega. Z oboroženim uporom proti Sorosovemu svetovnemu neostalinizmu (marksističnemu multikulturnemu globalizmu) v Bruslju, vse bolj nekakšni zahodni stalinistični Moskvi, pa se Slovenija tudi še ne more braniti. Saj smo Slovenci videli, kako stalinistični sta slovenska UDBA in PARTIJA iz Kučanovega podzemlja – še po slovenski osamosvojitvi (1991) – ravnali z domoljubno Štajerskpvardo pod vodstvom gospoda Andreja Šiška, ko je varda hotela sodelovati pri preprečevanju milijonskih vdorov muslimanov v Slovenijo. Levi slovenski oblastniki so takrat, leta 2015, sprejeli muslimanske, nemalokrat teroristične, v bistvu pa okupatorje ilegalne migrante na ODPRTI meji, kot je UKAZALA Nemka Angela Merkel, s cvetjem in pesmimi. Voditelja štajerske varde pa so udbovski in partijski slovenski pravniki ZAPRLI, tudi na veliko veselje levega vrha EU.
Takšna je zdaj prihodnost slovenskega naroda in Slovenije. Nikakršna .Ampak drugačna niti ne more biti -:pod vse hujšimi pritiski že skoraj komunističnih revolucionarnih ukrepov vrha EU, ki zahteva raznarodovanje, revščino (počasi ukinja pokojnine, javno zdravstvo, socialno skrbstvo, pospešuje pa evtanazijo nemočnih, splave, degeneracijo mladih na področju spola in spolnosti. Zavzema se za splošno odobravanje jemanja mamil (tudi za volanom), ker trgovina z mamili prinaša državam ogromne denarne dobičke, itn.
Ta NEIZPODBITNA DEJSTVA neizprosno potrjujejo, da imajo številni evropski izobraženci – zelo različnih svetovnih nazorov – prav, ker opozarjajo na marksistično totalitarno bistvo sedanje politike EU in večine njegovih voditeljev. V resnici so v podobnem položaju kot kot so bili evropski intelektualci ob vzponu nemškega nacizma med obema svetovnima vojnama,
