Piše: Petra Janša
Na referendumskem glasovanju 23. novembra se bomo izrekali o podpori zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakon bo na referendumu zavrnjen, če bo proti glasovalo več volivcev kot za in bo dosežen zavrnitveni kvorum – ta zdaj znaša 339.205 glasov.
Predstavniki zdravniških organizacij in zdravnikov so prejšnjo sredo na novinarski konferenci jasno izrazili nasprotovanje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Omenjenemu zakonu tako nasprotujejo predstavniki Slovenske medicinske akademije, Komisije RS za medicinsko etiko, Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice Slovenije in Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter več organizacij, povezanih s paliativno oskrbo. Po njihovem mnenju zakon odpira vrata zlorabam, ogroža etiko zdravniškega poklica in zavaja javnost z videzom sočutja, medtem ko bi dejansko lahko poglobil stiske bolnikov in njihovih svojcev. Sodelujoči na novinarski konferenci so še ocenili, da večina zdravnikov pri izvajanju zakona ne bo želela sodelovati.
Visoko tveganje za zlorabe
Strokovnjaki so se strinjali, da bi zakon prinesel velike spremembe v razumevanju dostojanstva življenja. Zaskrbljeni so, da bi uveljavitev zakona kasneje vodila v razširitev pravice do samomora, ter opozorili, da je neznosno trpljenje težko opredeliti. Dodali so, da zdravstvena stroka v pripravo zakona ni bila vključena. Družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan je opozorila, da se starejši in hudo bolni pogosto počutijo kot breme svojcem. Ocenila je, da bi zakon zato številne, ki niso nikoli razmišljali o samomoru, spodbudil, da se o tem odločajo. Prepričana je, da bi morali v Sloveniji o tej temi razmišljati šele ob ustrezno urejeni paliativni oskrbi. »Zakon prihaja v času, ko več kot 150.000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba pa ostaja sistemsko zapostavljena,« je izpostavila. Prav tako bi zakon po njenih besedah omogočil dostop do pomoči pri smrti tudi kroničnim bolnikom in invalidom, pri čemer »neznosno trpljenje nikjer ni jasno opredeljeno«. To po njenem mnenju ustvarja visoko tveganje za zlorabe in družbeni pritisk na najranljivejše. Družinska zdravnica je ob tem še opozorila, da smrt po aplikaciji učinkovine »ni vedno umirjena, ni vedno neboleča, ni vedno hitra«. »Dogaja se, da ljudje umirajo po več ur,« je dejala in dodala, da nikjer v zakonu ni določeno, kaj naj zdravnik in medicinska sestra storita v primeru zapletov.
Dostojanstveno življenje do naravne smrti
Dr. Borut Škodlar z ljubljanske psihiatrične klinike se je vprašal, kako bodo v prihodnosti vse strategije preprečevanja samomorilnosti še utemeljene, če bo pravica do samomora preglasila zavezo, da rešujemo življenja. Poudaril je, da pri vseh pacientih s težjo depresijo prihaja do občutij neznosnosti, a vseeno je to stanje, ki pri mnogih, ki se zdravijo, tudi mine. »Iz tega izhaja vprašanje, kako naj bi psihiater v zelo kratko predpisanem času, morda v enem samem srečanju presodil, ali je človek sposoben ali nesposoben odločanja o življenjski stvari, sprotni, manjši mogoče, a o tako ključnem vprašanju, kot je vprašanje življenja,« je dejal dr. Škodlar. Po besedah vodje paliativne oskrbe na ljubljanskem onkološkem inštitutu dr. Maje Ebert Moltara si neozdravljivo bolni želijo ohraniti dostojanstvo, biti z bližnjimi in brez bolečin, pri čemer jim lahko pomaga paliativna oskrba. Večina bolnikov, ki sprva izražajo željo po smrti, se po ustrezni paliativni obravnavi premisli. »Bolniki si želijo lajšanja simptomov, sočutja in bližine – ne smrti,« je dejala dr. Ebert Moltara. Po njenih besedah bi moral biti cilj družbe dostojanstveno življenje do naravne smrti, ne pa zakonsko omogočeno dejanje smrti.
Zakon krši temeljno načelo medicine
Zakoni o evtanaziji najprej zajamejo neozdravljivo bolne, zelo hitro pa postane legalna izbira za vse, celo dementne in samo »utrujene od življenja«. Predsednik Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete dr. Urh Grošelj je navedel podatke za Quebec v Kanadi, kjer je v manj kot desetih letih kar 7 odstotkov vseh smrti posledica evtanazije. »Pri nas predlagatelji govorijo o 20 do 30 primerih, če bomo prišli na 7 odstotkov, je to 2000 primerov, to je 100-krat več.« Prav tako zakon krši temeljno načelo medicine ‘primum non nocere’ – najprej ne škodovati. »V medicino se vnaša nepovratno dejanje. Ko družba sprejme smrt kot rešitev, izgubi spoštovanje do življenja,« je opozoril dr. Grošelj, ki zato pozval, naj Slovenija raje sprejme zakon o paliativni oskrbi, ki bi resnično pomagal trpečim. Opozoril je tudi, da evtanazirani bolniki brez malignih bolezni vse pogosteje postajajo dragocen vir organov za presaditev, kar še posebej velja za tiste, ki so se za evtanazijo odločili zaradi psihičnega trpljenja, med njimi so tudi zelo mladi.
Zdravniki in ugovor vesti
Predsednik Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč pa je na omenjeni novinarski konferenci opozoril, da zakon razceplja zdravniški poklic in nalaga zdravnikom dejanje, ki je v nasprotju z bistvom medicine. »Zdravniki moramo zagotoviti mirno in nebolečo naravno smrt – ne sodelovati pri samousmrtitvi.« Po njegovih besedah bi zakon prvič v zgodovini slovenskega zdravstva uvedel možnost, da zdravnik neposredno sodeluje pri dejanju, katerega namen je smrt bolnika – kar pomeni globok etični prelom s temelji medicinske etike. Tudi predsednik Slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš je opozoril, da zakon zdravnike postavlja v etično nevzdržen položaj. »Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samousmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji, le da se to prikriva z igro besed.« »Zakon bi spremenil tudi odnos med bolnikom in zdravnikom,« pa je poudarila predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović. Prepričana je, da se bodo številni družinski zdravniki odločili za ugovor vesti, zato bodo ranljivi bolniki v ključnem trenutku ostali brez zdravnika, ki mu zaupajo. Ocenila je, da bo ugovor vesti uveljavilo okoli 90 odstotkov zdravnikov, vendar raziskave v zbornici niso opravili. Predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina pa je opozoril tudi na nevarnost t. i. evtanazijskega mobinga, ki se pojavlja v državah, kjer je evtanazija uzakonjena – ko zdravniki, ki ne želijo sodelovati pri takih postopkih, postanejo tarča pritiska okolja in sistema.
Društvo Hospic: Kot družba si moramo prizadevati za kakovostno paliativno in hospic oskrbo
V Slovenskem društvu Hospic se pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprašujejo, kaj je tisto, kar človek, ki razmišlja o predčasnem končanju življenja zaradi kronične neozdravljive bolezni, v resnici potrebuje, kdo lahko zadosti njegovim potrebam in ali obstaja alternativa za pomoč pri predčasnem končanjem življenja. »Odgovor je v celostni paliativni in hospic oskrbi, ki mora biti dostopna vsem pod enakimi pogoji. Če bolnik z neozdravljivo kronično boleznijo ali bolnik v zadnjem obdobju življenja kljub vključitvi v paliativno obravnavo še vedno razmišlja o samomoru, pomeni, da obravnava ni zajela vseh njegovih potreb. Zato si moramo kot družba prizadevati za kakovostno paliativno in hospic oskrbo,« so v zapisali v društvu. Kot so poudarili, v društvu ne posegajo v vrednotni sistem posameznika, želijo pa, da družba vzpostavi pogoje, ki bodo v skladu z načelom solidarnosti in socialne države zagotavljali človeka vredne pogoje oskrbe in kakovosti bivanja do konca življenja. Dokler ta možnost ni vzpostavljena, odpiranje razprav o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja po oceni društva vzbuja resne pomisleke o spoštovanju temeljnih civilizacijskih standardov o spoštovanju življenja, ki so se gradili zadnjih osemdeset let po najobsežnejšem in najhujšem kršenju temeljnih človekovih pravic v zgodovini človeštva.
