Piše: Petra Janša
V Celju se 80 let od konca druge svetovne vojne spominjajo tudi kot obdobja, ki ga je v lokalnem okolju zaznamovala usoda otrok, zaprtih v povojnem mladinskem taborišču na Petričku.
Ob tej priložnosti so predstavniki celjske občine ob cesti na Griček v Liscah odkrili informacijsko tablo o otrocih s Petrička. Kot je na slovesnosti dejal celjski župan Matija Kovač, so dogodkom pred osmimi desetletji namenili trajno znamenje, pa ne zato, da bi ljudi užalostili, ampak zato, ker je prav, da se vsem trpečim in umrlim poklonijo na primeren način. »Prav je tudi, da po osmih desetletjih od konca druge svetovne vojne odpremo tudi katero od poglavij, na katera kot skupnost ne moremo biti ponosni, in da se od njih na tak način morda poslovimo. Prav je, da se te zgodbe pripovedujejo, da so ljudje z njimi seznanjeni, da znajo ravnati danes in razmišljati, kako živeti jutri,« je dejal Kovač. Spomnil je, da je bila v preteklosti poleg zdaj odkrite table postavljena tabla v podobnem formatu tudi na slovenskem pokopališču pod Golovcem v Celju in ob Spominskem parku Teharje.
Franci Kindlhofer – otrok s Petrička
Slovesnosti se je udeležil tudi eden od otrok s Petrička Franci Kindlhofer, ki je z navzočimi delil spomine in razmišljanja o dogodkih pred 80 leti. Zadovoljen je, da so po 35 letih samostojne Slovenije postavili znamenje. »V imenu Zbora za republiko, posebno pa v imenu svojih sotrpinov s Petrička se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste se trudili, da smo lahko danes priče odkritju tega spominskega znamenja. Opazovalce bo spominjalo na tiste nelepe čase po koncu okupacije, ko je osvobojena Evropa praznovala nov začetek po padcu nacističnega jarma, pri nas v Sloveniji pa trpljenja še ni bilo konec,« je dejal in nadaljeval: »V knjigi mojih spominov, za katero upam, da mi jo bo še uspelo dokončati, ima prvo poglavje naslov: ‘Dan, ko je prišel črn avto’. Mama Zalika je ravno pripravljala za nas, tri otroke, kosilo, našo najljubšo jed – cesarski praženec. Kosila nismo mogli dokončati, ker se je na dvorišču pred našo hišo na Hudinji ustavil črn avto. Mama je morala na hitro spraviti skupaj nekaj najnujnejših stvari in avto je krenil z nami in dvema spremljevalcema proti mestu. Ravno tukaj nekje (pri tabli pod Petričkom, op. p.) se je avto ustavil. Nikjer ni bilo žive duše. Sestro in brata, ki sta bila stara devet in šest let, so posadili tukaj v travo. Nakar so mene iztrgali mami iz rok, imel sem komaj dve leti in pol, ter me porinili na tla med sestro in brata. Avto z mamo je odpeljal in nikoli več je nismo videli. Po nekaj minutah sta prišla po cesti navzdol neka ženska in stražar s puško na rami in nas odvedla tja gor, h Petričku.«
Starše izgubili »v času po končani sovražni okupaciji«
»O tem, kaj vse se je na Petričku dogajalo, iz lastnih doživetij ne morem govoriti, hvala Bogu sem bil takrat premajhen. Zato je za vse nas izredno dragocena knjiga že rajnkega Ivana Otta, ki je kot enajstleten otrok vso kalvarijo od Vetrinjskega polja do Teharij in Petrička podrobno opisal,« je v kratkem nagovoru spomnil Kindlhofer in dodal, da je bila tragika otrok s Petrička v tem, da so skoraj vsi izgubili svoje starše v času po končani sovražni okupaciji. »Namreč, Petriček je bil le vrh ledene gore z imenom Teharje. Tam je bilo težišče vseh zločinov in tam se je dogajala tista velika slovenska tragedija ubijanja tisočev nedolžnih ljudi brez vsake obsodbe. Gotovo se marsikdo danes vpraša, kako je bilo to mogoče, je kdo za te zločine odgovarjal, se ve, kdo je bil krivec in je bil kdo kdaj obsojen? To je vprašanje vseh vprašanj, na katerega bi rad danes vsaj delno odgovoril. Krivec je znan in zločinci tudi. Krivec je Komunistična partija Jugoslavije s svojim vodjem Josipom Brozom Titom na čelu in z vsemi njegovimi pomagači, ki so v času okupacije, ko bi narod najbolj potreboval svoj notranji mir, zanetili komunistično revolucijo. Po odhodu okupatorja pa so nadaljevali z diktaturo,« je bil jasen Kindlhofer. »Naš največji romanist Niko Košir s Povšice pri Bledu, ki je bil 555 dni partizan in je vkorakal s svojo četo leta 1945 v od okupatorja že zapuščeno Ljubljano, je v svojih spominih zapisal: ‘Počutil sem se kot novi okupator.’«
Zamujena priložnost
»Pa še nekaj mi je te dni težko leglo na dušo. Mi, otroci s Petrička, žrtve komunističnega prevzema oblasti leta 1945, smo se zbrali tukaj ob cesti v zelo skromnih okoliščinah. V soboto (27. 9. 2025, op. p.) bodo pa otroci, ki so bili žrtve nacistov, ravno tako kot mi brez vsake krivde ali zaslug, praznovali na najvišji ravni v Narodnem domu v Celju s predsednico države, ki vedno zatrjuje, da je predsednica vseh Slovenk in Slovencev. In za nameček, da bo vse bolj revolucionarno obarvano, bo slavnostni govornik zadnji sekretar Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. Vse navzoče vprašam, ali ni bila tudi tukaj zamujena priložnost, da bi že enkrat začeli obujati žalostne spomine z roko v roki in skupaj stopili na pot medsebojnega razumevanja. Kako bo razdvojeni narod kljuboval velikim izzivom, ki so pred nami?« se je ob koncu nagovora vprašal Kindlhofer. Po dogodku je popoldne v dvorani Malega Uniona v Celju sledila tudi projekcija dokumentarnega celovečernega filma Mirana Zupaniča Otroci s Petrička, posnetega leta 2007. Dogajanje na Petričku je v knjigi z naslovom Ukradeno otroštvo opisal prej omenjeni Ivan Ott, eden od preživelih otrok s Teharij. Povojne komunistične oblasti so namreč junija 1945 približno 600 otrok ločile od staršev, ki so bili zaprti ali likvidirani v taborišču Teharje pri Celju, ter jih nastanile v otroško taborišče Petriček pri Celju. Starše so v mnogih primerih brez sojenja ustrelili ali drugače ubili. Otrokom s Petrička so poskušali vsiliti novo identiteto z različnimi prevzgojnimi ukrepi, čuvaji oz. skrbniki so jih izolirali od njihove pretekle identitete, družine in vere.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
