Piše: Clemens Wergin, urednik zunanje politike časnika WELT
Nedavni intervju nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel za madžarski medij je v vzhodnoevropskih državah, zlasti v baltski regiji, znova sprožil val ogorčenja. Merkel je dejala, da je junija 2021 vztrajala pri vzpostavitvi novih pogovorov z Rusijo, ker naj bi ruski predsednik Vladimir Putin »več ne jemal resno Minskih sporazumov«, a da do teh pogovorov ni prišlo, ker so se jim uprle Poljska in baltske države. »Srečanje se ni zgodilo, nato sem zapustila funkcijo – in Putin je sprožil agresijo,« je dejala, s čimer je posredno namigovala, da so vzhodnoevropske države delno odgovorne za ruski napad na Ukrajino leto pozneje.
Od začetka vojne v Ukrajini je Merkel večkrat podala izjave, ki so vzbudile ogorčenje, njen najnovejši nastop pa ponovno razkriva bistvo nemške vzhodne politike zadnjih dveh desetletij: precenjevanje lastnega vpliva, pokroviteljski odnos do vzhodnih partnerjev in trdovratno prepričanje, da je Rusija lahko racionalna partnerica. A prišel je čas, da se Nemčija odkriža takšne propadle politike.
V nemškem političnem prostoru še vedno prevladuje prepričanje, da je bila Angela Merkel ena redkih evropskih voditeljic, ki je prepoznala avtokratsko naravo Vladimirja Putina, a da se zaradi političnih razmer v koalicijah s socialdemokrati ni mogla odkrito spopasti s politiko popuščanja Moskvi. Takšna razlaga ignorira dejstvo, da ima nemški kancler v zunanji politiki izjemno široka pooblastila, ki se jih je Merkel pogosto odločno posluževala. V resnici je bila prav ona ena glavnih akterjev politike približevanja Rusiji, ki se je na koncu izkazala za strateško slepo ulico.
Usoden preobrat se je zgodil aprila 2008 na vrhu zveze NATO v Bukarešti, ko je prav Merkel vodila odpor proti vključitvi Gruzije in Ukrajine v program približevanja zavezništvu. S tem je obe državi pustila geopolitično na cedilu; preveč sta bili oddaljeni od Zahoda, a brez zaščite pred Rusijo, kar je Moskva razumela kot dovoljenje za napad. Že avgusta istega leta je napadla Gruzijo, ne da bi se Berlin zganil. Nasprotno, v naslednjih letih je Merkel še okrepila svojo politiko popuščanja, prepričana, da je dialog z Moskvo pomembnejši od preprečevanja agresije.
Leta 2011 je po nesreči v Fukušimi sprejela odločitev o zaprtju jedrskih elektrarn, kar je Nemčijo pahnilo v energetsko odvisnost od ruskega plina. Čeprav je odločitev utemeljevala z varnostnimi in okolijskimi razlogi, je bila v resnici predvsem politično oportunistična. Države, kot sta Madžarska in Bolgarija, so svojo odvisnost od ruskega plina podedovale iz sovjetske dobe; Nemčija pa si jo je ustvarila prostovoljno – z gradnjo novih plinovodov do Rusije, med katerimi je bil Severni tok simbol samo-izbrane odvisnosti.
Celo po ruski okupaciji Krima leta 2014 je vlada Angele Merkel vztrajala pri gradnji Severnega toka 2, čeprav so strokovnjaki in zavezniki jasno opozarjali na nevarnosti. Nemčija je kljub vsemu vztrajala, da gre za »izključno gospodarski projekt«, kar se je izkazalo za iluzijo. Putin je leta 2022 to iluzijo razblinil, ko je sprožil obsežno invazijo na Ukrajino – le nekaj mesecev po dokončanju plinovoda. Očitno je pravilno ocenil, da je Zahod ujet v lastno energetsko odvisnost in zato ne bo ukrepal odločno.
Temelj te politike je bila ideja, da se lahko Rusijo umiri s povečanjem gospodarskega sodelovanja. Politika »spremembe skozi trgovino«, ki jo je promoviral takratni zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, je temeljila na prepričanju, da bo gospodarska povezanost preprečila konflikte in prinesla stabilnost. A zgodovina je pokazala nasprotno: Kremelj je gospodarsko prepletenost uporabil kot orožje. Politika ni imela nobenih varoval, če bi sodelovanje spodletelo, in povsem je izključila možnost vojaškega odvračanja. S tem je Evropo naredila ranljivo in pasivno.
Merkel je v svojem času nesporno obvladovala Evropsko unijo, zato ni mogoče spregledati njene odgovornosti za dejstvo, da Evropa Rusiji ni naložila resnih sankcij ne po vojni v Gruziji leta 2008 ne po napadu na Ukrajino leta 2014. Namesto da bi Moskvo kaznovala, je Nemčija vedno znova hitela nazaj k »poslovanju kot običajno«, da ne bi ogrozila svojih gospodarskih interesov. Putin se je iz tega naučil, da se Zahod njegove agresije ne bo ustrašil. Leta 2022 je napadel znova – v prepričanju, da bo tudi tokrat ostal nekaznovan. To je bila neposredna posledica dolgoletne politike popuščanja, katere glavna arhitektka je bila Angela Merkel.
Ko danes nekdanja kanclerka trdi, da bi lahko s »pravim formatom pogovorov« preprečila vojno, razkriva, da se iz svojih napak ni naučila ničesar. Njene izjave kažejo, da se še vedno opira na enake napačne predpostavke, ki so Evropo pahnile v energetsko in varnostno krizo. Angela Merkel je bila dolgo simbol stabilnosti in racionalnosti, a zgodovina bo na njeno politično zapuščino gledala drugače – kot na obdobje, v katerem je Evropa, zaslepljena z gospodarskimi iluzijami, izgubila sposobnost, da bi prepoznala nevarnost, ki se je že razraščala na njenem pragu. Za Nemčijo in Evropo je to tragična lekcija, ki jo bo težko popraviti.
