Piše: C. R.
Bivši ameriški predsednik Bill Clinton je ob koncu svojega mandata leta 2000 predstavil predlog za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, ki je v zgodovini ostal znan kot t. i. Clintonovi parametri. Ti so sledili neuspešnim mirovnim pogajanjem v Camp Davidu med izraelskim premijerom Ehudom Barakom in palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom.
Clinton je tedaj predlagal, da bi Palestinci dobili približno 94 do 96 odstotkov Zahodnega brega in celotno Gazo, manjkajoči delež pa bi se nadomestil z ozemeljskimi zamenjavami. Za Jeruzalem je bil predviden razdeljen model, v katerem bi arabska četrt vzhodnega Jeruzalema pripadla Palestincem, zahodni del mesta pa bi ostal pod izraelskim nadzorom.
Poseben režim je bil zamišljen za najsvetejše kraje, ki bi jih urejal mednarodni nadzor. Čeprav se v javnosti pogosto pojavlja trditev, da je bila Palestincem ponujena država na celotnem Zahodnem bregu z vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico, so bili predlogi bolj zapleteni. Vključevali naj bi izraelski nadzor nad določenimi naselbinami, strateškimi območji, vključno z Jordansko dolino, ter varnostnimi koridorji, ki bi razdelili palestinsko ozemlje na več ločenih enot.
Zaradi teh omejitev so bili parametri deležni različnih interpretacij, Palestinci pa so predlog zavrnili, ker naj ne bi šlo za »polno državnost«, temveč za kompromis. Predlogi niso nikoli prešli v pisno, formalno pogodbo, zato ostajajo predvsem zgodovinski opomnik na eno zadnjih resnejših poskusov ZDA, da bi posredovale pri rešitvi spora, ki še danes ostaja nerešen.
V vednost @tfajon @nmusar https://t.co/P263qhBwut
— Janez Janša (@JJansaSDS) September 24, 2025
