Piše: Franc Bešter
V predzadnjem članku sem napisal nekaj o novi renesansi, nujnosti nekega izhoda iz moderne in prehoda v novo dobo. Ker je moderna doba mrtva, ker se bližamo njenemu koncu. Glavni vzroki za to so po mojem v negativnih učinkih znanosti in tehnike na naravo in družbo. A mrtva je tudi znanost, ki je to dobo ustvarila – njena metoda je izčrpana. Negativni učinki tehnike na naravo: huda kriza okolja. Na družbo: znanje moderne služi predvsem zadovoljevanju telesnih potreb, sodobni človek zato živi (seveda ne po vsem svetu, v večini »razvitega« sveta pa) v obilju in številnih udobnostih, a družba, v kateri živi, je družba nereda in opustošenja v dušah, Zahod je doživel duhovno katastrofo. Kar pa nakazuje, kakšno naj bi bilo znanje za novo (po-moderno) dobo: znanje, ki bo duhovno mrtvemu človeku sposobno prinesti Življenje, ki bo duhovno obubožanemu lahko dalo Bogastvo. Znanje, ki bo obenem zmožno manjšati nered v svetu, ki bo svetu lahko prinašalo mir in urejenost.
Nova doba, ki naj bi sledila moderni, torej nujno potrebuje neko znanje. Tu sem že večkrat omenil, da to znanje danes na planetu obstaja, to so knjige »Resnično življenje v Bogu«, in je večje od tistega znanja, ki je ustvarilo moderno: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. Jezus tudi naravnost pove, da je to znanje za novo dobo, a tudi »za rešitev naše dobe«. Te besede povedo, da je moderna s svojimi znanji, filozofijo, instituti, načinom življenja ipd. res zašla v take težave in brezizhodnosti, da je potrebna neka pomoč »od zgoraj«.
Nova renesansa: ljudje, ki naj bi jo začeli, naj bi bili torej nosilci takšnih idej, ki pa se bodo morali zavedati, da imajo miselne šablone in miselne strukture, kar je dala moderna, veliko vztrajnost, a ravno zato je potreben prehod, nek čas, veliko časa, preden bo nastopilo nekaj bistveno drugačnega. In zaradi tega je treba računati tudi na odpor, zlasti pri oblasteh, političnih elitah. Tu se moramo učiti iz renesanse 15., 16. stoletja, ko so bili nosilci novega včasih deležni podpore, včasih pa so naleteli na oster odpor cerkvenih in političnih oblasti, ko so le-te začutile, da jih nekaj ogroža. Iz renesanse moramo prepoznati tudi, kdo so bili začetniki in nosilci novoveških idej: ne množice, ki navadno spijo, niti njihove politične elite, ki niso usposobljene niti zainteresirane za kaj takega. To so bili misleci, znanstveniki in umetniki renesanse.
Predvsem umetniki, v renesansi je namreč umetnost pomembnejša kot znanost, a za renesanso je značilna izredna širina, vsestranost: Leonardo je bil velik slikar in velik znanstvenik in izumitelj. Slikarstvo: med umetnostmi je to najpomembnejša panoga, ker so se tu dogajali odločilni preboji, zlasti raziskovanje perspektive. Iz tega sledi, da bodo takšni ljudje (umetniške elite, ki so pred časom, ki iščejo pot naprej) tudi začetniki in nosilci novega.
Staro in novo razsvetljenstvo
Razsvetljenstvo 18. stoletja je nadaljevalo tisto, kar je začela renesansa, torej s prodorom (celo čaščenjem) Razuma in razmahom empiričnih znanosti (ki so tudi delo Razuma!), vizija trodimenzionalnega prostora pa je dokončno abstrahirana z Descartesovim pravokotnim, koordinatnim sistemom, ki postane glavno miselno orodje modernih znanosti.
Vendar, danes vodilni misleci ugotavljajo, da je razsvetljenski projekt propadel, in navajajo tudi znake in vzroke tega. Navajajo, kaj je ta epoha zavrgla (pridobitve preteklosti, stare modrosti in izkušnje) in kakšne napake je naredila (npr. zavračanje intuitivnega spoznanja). Vsekakor nas ona še vedno ključno določa, z znanostjo, ki jo je razvila, s tehniko, ki jo je ta znanost omogočila. Toda, v zadnjem času smo, iz znanih razlogov, izgubili zaupanje v to znanost (eksperimenta in merjenja), eden od vzrokov je v tem, da smo začutili njeno enostranost (zato zmotnost), in da tehnika ne bo rešila vseh naših problemov, da probleme celo generira. Zato je uplahnila tudi vera v Razum, ki je znanost in tehniko ustvaril, posledica pa je naše iracionalno ponašanje, ko nas je zapustila modrost in jo je nadomestila norost. Norost kot odnos do življenja. Časi so se spremenili. Zato so se začele pojavljati ideje, kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja. Ideje po uvajanju razsvetljenstva št. 2.
Tukaj nameravam navreči nekaj svojih misli glede tega. Moderna doba, ki jo je razsvetljenstvo ustvarilo, je zašla v današnje krizno stanje ne le zaradi napak, ki jih je naredilo razsvetljenstvo 18. stoletja, ampak tudi zaradi negativnih učinkov nekih znanj in načina mišljenja, kar vse je ta doba prinesla, predvsem zaradi racionalizma, ki je postal kuga naše dobe. Tukaj ne morem navajati vseh negativnosti, ki jih povzroča ta bolezen duše, bom le nekatere: racionalizem postavlja Razum na prvo mesto (v srcu), iz tega pa se razvijata neko stanje duha in nek način mišljenja, po katerem Razum lahko spozna resnico (sicer ne bi bil »božanski«!). Razum torej lahko spozna resnico o nastanku, ustroju in delovanju sveta, tudi o dogajanju v naravi in družbi. Iz takšne filozofije pa izhaja naslednja zmota: da se je s pametjo in njenimi dosežki mogoče na tem odru sveta pravilno odločati, se usmerjati, tako na osebni kot politični ravni.
Se pravi, osebno sem mnenja, da je moderna zašla v današnjo kriznost predvsem zaradi zmot, ki jih je razsvetljenstvo razširilo po svetu, in ena glavnih nalog za »novo dobo« je, preseči te zmote, kar nujno pomeni: najti neko resnično, novo pot do resnice. Staro razsvetljenstvo je namreč gradilo na postavki, da Razum lahko spozna resnico in Razum zato lahko RAZSVETLI temo sveta – ravno z resnico o njem. Razum seveda v življenju moramo uporabljati, ravno on nas najbolj odločilno dviga nad živalski svet, in ne smemo zavreči njegovih čudovitih dosežkov. Vendar si bomo morali priznati, da je sam svet kot tudi problemi, ki jih moramo reševati – da je vse to nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi to lahko spoznali in rešili z razumom. Da je to mnogo prešibka luč. Ali smo potem obsojeni na temo neznanja? Na nezdravi skepticizem?
Ne, vendar si moramo priznati, da je samo pot razmišljanja, rabe pameti, kar je pot filozofije, mnogo premalo. Priti moramo do nekega celovitejšega spoznavanja, najti neko močnejšo Luč, gre torej za novo razsvetljenstvo.
Do resnice s pomočjo Besede
Res gre za razsvetljenstvo, ker tudi tu poskušamo razsvetliti temo sveta, a ne zgolj z lučjo razuma, ampak tudi s pomočjo bleščeče Luči Besede. Vendar pa spet z resnico, novo razsvetljenstvo (»nova doba«) bo gradilo na postavki, da je do resnice in s tem do neke gotovosti mogoče priti, a le s pomočjo Besede. Tu se seveda ne morem spuščati v razprave, kaj sploh je resnica (tema, o kateri se filozofi prepirajo že tisočletja), a vsekakor je treba navesti, na kaj se nanaša ta resnica. Glede tega bom izhajal iz resnic knjig RŽVB.
Gre za resnico o dogajanju sveta, ki jo lahko pozna le Duh, in Duh to resnico ljudem tudi razodeva: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj SE DOGAJA na svetu«. To resnico pa razodeva, ker v Duhu deluje Beseda, ki je Resnica. Beseda (ki je Bog) pozna vso resnico o vsem, kar se dogaja na svetu, in edino Bog to resnico lahko pozna, nikoli človek, zato Jezus pove tudi: »Meso in kri ne moreta spoznati resnice«.
Beseda prihaja k človeku od zgoraj, ker je Bog zgoraj in mi ljudje spodaj, in prihaja v srce (torej v dušo), ker Bog človeku govori v srcu. »Naj bo moja Beseda svetilka na vaši poti«. Ta stavek pove, zakaj prihaja: da bi človeku osvetljevala njegovo življenjsko pot. Pomeni, da človek na nek način res hodi v temi, njegova življenjska pot pa je nujno hoja skozi čas in skozi dogodke sveta, sledi, da se ta »tema« nanaša na njegovo neznanje o teh dogodkih, o dogajanju, sredi katerega deluje. Beseda kot svetilka torej sveti tako, da človeku razodeva resnico o teh dogodkih sveta, pravzaprav sveti Duh, ki jo razkriva: »Tvoja bakla je moj Sveti Duh«.
Če Bog kot Beseda govori, se seveda pojavi vprašanje, na kakšen način in v kakšnem jeziku govori človeku. Če se njegova Beseda nanaša na resnico o dogajanju sveta in če Besedo v dušo človeka prinaša Duh, sledi, da gre pri tem jeziku za jezik Duha in da je ta jezik zmožen opisovati dogajanje sveta, razkrivati, kaj ti dogodki v resnici so. Da bi spoznal resnico o konkretnih dogodkih sveta, mora človek na nek način te dogodke tudi videti, še več, doživljati, in tu ne vidim drugega načina kot pot (nočnih) videnj oz. lucidnih sanj. To je res način prihoda Besede in res jo prinaša Duh, v srce: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«.
Tu se seveda pojavi vprašanje, čemu naj bo človeku resnica o določenih dogodkih sveta, o dogajanju, sredi katerega deluje. Kot že prej opisano, človek to resnico (do katere ne more sam, s svojo pametjo) potrebuje pri odločanju, usmerjanju v življenju. Živeti pomeni odločati se, delovati. Tu pa je dobro poznati resnico o povsem konkretnem dogajanju, še več, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti. Prihodnost pa spet lahko pozna le Bog!
Beseda kot Pot
Kristus (Beseda) je pot, resnica in življenje – to piše že v evangeliju. In ko se v življenju (bolj dolgoročno oz. »strateško«) odločamo, usmerjamo, ni pomembna le resnica o tistih dogodkih, skozi katere hodimo v sedanjosti, ampak tudi, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Ta resnica je pomembna, odločilna pri odločanju, glede tega, po kateri poti in v katero smer naj krenemo. Ker to resnico pozna le Bog, je samo njegova Beseda tista, ki nam lahko pokaže pravo in varno pot. Vendar pa našo usmerjenost v življenju določajo tudi cilji, ki jih hočemo dosegati. Te cilje pa pogojuje naša življenjska filozofija, predvsem naslednje: ali smo idealisti ali materialisti. In našo dobo označuje tudi materializem, vendar pa materializem ni prava pot, če izhajamo iz evangelija, človek naj bi v življenju najprej iskal to, kar potrebuje njegova duša, se pravi nebeško kraljestvo. Beseda (Jezus) kot Pot nam torej kaže pot, ki vodi k temu vzvišenemu cilju. Če nam kaže pot, je to nujno pot, ki je še pred nami, in je nujno iz dogodkov sveta, iz vsega sledi, da nam Beseda kot Pot kaže prihodnje dogodke našega življenja. Pomeni, na kakšen način Kristus hodi pred človekom: tako, da gre v njegovo prihodnost. Iz tega sledi, da človek lahko zelo dobesedno hodi za Kristusom, ne zgolj tako, kot navadno uči Cerkev: da se drži določenih načel in pravil iz evangelija, se pravi Kristusovega nauka, in da posnema Kristusa v njegovem popolnem (brez-grešnem) načinu življenja (»imitatio Christi«).
Cerkev, ki oznanja evangelij, seveda mora govoriti tudi o hoji za Kristusom – v tem je celo bistvo krščanskega življenja. Vendar pa malokrat pove, kaj to pomeni – hoditi za njim, kako spoznati to pot. Ugotovili smo, da je za spoznanje te (najboljše) poti skozi življenje potrebno sprejemati in razumevati Besedo, ki prihaja po Duhu, mnogokrat je nujno potrebno poznati resnico o čisto konkretnih dogodkih, tudi o prihodnjih dogodkih sveta, kar pa je mogoče samo preko videnj, se pravi tistega, kar prihaja od Duha – videnje nastane, ko se Duh sreča z našo dušo. Tu pa je v Cerkvi težava, opisana v knjigi RŽVB: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«. Posledica dejstva, da je krščanstvo postalo »razsvetljensko« in se je kuga racionalizma vtihotapila tudi v Cerkev: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«. Ta stavek iz knjige RŽVB razkrije, zakaj in na kakšen način današnja Cerkev (in nasploh naša doba) zavrača vse, kar prihaja od Duha: zaradi racionalizma tudi to hoče podrejati Razumu, tako, da si te stvari razlaga z raznimi teorijami, ki so zgolj konstrukti človeške pameti. Posledica pa je, da danes ljudje (verniki) v veri ne vidijo in ne morejo prepoznati znanja oz. znanosti za pravilno odločanje, usmerjanje v življenju. In ne vedo, kaj naj bi s svojo vero v življenju počeli.
Poleg racionalizma pa našo dobo označuje tudi materializem, kar je dodaten problem: zaradi njega danes ljudje v življenju prvenstveno zasledujejo materialistične cilje, kar pa je zmotno, napačno. Moderna je izgubila vse duhovne vrednote, zato je ena glavnih (in najtežjih) nalog za po-moderno sprememba vrednot, vrniti duhovnim vrednotam prvo mesto, saj v evangeliju piše: »Najprej iščite nebeško Kraljestvo…« Se pravi tisto, kar potrebuje duša. V nebeško Kraljestvo pa »vstopa tisti, ki spolni božjo voljo«. Kar pomeni, da naj bi človek v življenju najprej iskal to višjo (ne svojo) Voljo.
Hoja za Kristusom in volja Boga
V nebeško kraljestvo vodi dušo pot hoje za Kristusom, in za njim človek lahko hodi, ker on hodi pred človekom: »Jaz sem Luč sveta in hodim pred vami«. Ugotovili smo, da hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost, a ta stavek pove, da hodi pred njim tudi kot Luč, se pravi tako, da na nek način sveti. A hodi tudi tako: »Sledi znamenjem moje krvi, ki jih puščam za sabo kot kažipote«. Torej tako, da za sabo pušča znamenja, ki so kaži-poti, sledi, da nam z njimi kaže pot – hoje za njim. Rečeno pa je že bilo, da, če nam kaže pot, nam jo nujno tako, da nam kaže prihodnje dogodke, ki jo sestavljajo, se pravi: te (prihodnje) dogodke nam kaže z znamenji, ki jih v hoji pred nami pušča za sabo, in kot Luč sveta nam sveti tako, da nam kaže to pot. Bog človeku res daje znamenja: »Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala«. Za kakšna znamenja tu gre? »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja«.
Po teh znamenjih nam torej Beseda, ki hodi pred nami, kaže (prihodnje) dogodke našega življenja, natančneje, svoje načrte zanje, in Beseda jih res razodeva: »Svojega Obličja in svojih načrtov ne bom skrival. Resnica vam bo vedno odprla svoje Srce in vam pokazala svoje načrte takšne kot so«. To so torej načrti božjega Srca, in Beseda jih pozna, saj je Ona (božji Logos!) tista, ki jih dela, človeku jih razkriva, po znamenjih (videnjih), da bi le-ta našel pot hoje za Kristusom in hodil po njej, in konkretne dogodke res lahko vidimo (edino!) skozi videnja. Sanje in videnja, torej nočna videnja (lucidne sanje).
»Če mi kdo služi, naj hodi za menoj«. Ta pot je torej tudi pot služenja Besedi, se pravi spolnjevanja volje Boga, kar dušo vodi v nebeško Kraljestvo: »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«. Da, Boga iščemo ravno v tem: »Išči me v mojih željah!« In Bog potem človeku obljublja tudi pomoč, podporo, varstvo: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce.«
Iz vsega sledi, da voljo Boga (njegove želje) iščemo tako, da iščemo pot hoje za Kristusom, to pot nam razkrivajo božji načrti (za prihodnje dogodke našega življenja), iz tega sledi, da božjo voljo vsebujejo ravno ti načrti, ki jih Bog ne skriva pred nami, ki nam jih razodeva preko svojih znamenj. Ta znamenja so znamenja Duha: »Moj Sveti Duh milosti ne prihaja nasilno ali da vam vzame svobodo, ampak da vam podari popolno spoznanje moje volje.« Znamenja so milosti (darovi): »Komur dajem svoje znamenje, tega želim razsvetliti s svojo milostjo«. Da, milosti so nam dane zato: »Prejel si milosti, potrudi se spoznati mojo voljo«. Človek torej mora sprejemati tisto, do česar je naša doba ravnodušna in kar se tudi v Cerkvi zavrača, sprejemati tisto, kar prihaja od Duha.
Vendar, to kar prihaja od Duha, je dar, milost, in človek mora za ta dar v življenju tudi ustrezno delovati, Jezus v knjigi RŽVB pove, da mora so-delovati z njim, torej slediti Besedi. Kar pomeni, da je pot hoje za Kristusom tudi pot do resnice o dogajanju sveta. Spoznanje te resnice je milost, ker nam je podarjeno po Duhu!
Povzetek
Zaključiti moramo, da so znanja, ki so ustvarila moderno (znanost, tehnika) močno spremenila dogajanje na svetu, zato se moramo odločati v svetu nereda in zapletenega življenja s tehniko, zaradi česar se nam resnica o dogodkih sveta še nikoli ni tako skrivala in izmikala. Postavka razsvetljenstva, da je namreč z Razumom mogoče do resnice, zato še nikoli ni bila tako očitno zmotna, zato se bo nujno pojavila potreba po novem razsvetljenstvu (in se že pojavlja!), ko temo sveta ne razsvetli le šibka luč omejene človeške pameti, ampak tudi bleščeča Luč Besede. Beseda, ki prihaja neposredno od Boga, in eden od načinov njenega prihoda so tudi sanje in videnja, nočna videnja prinašajo Resnico, danes tako nujno potrebno: o povsem konkretnih dogodkih sveta, o vsem, kar jih gradi (osebe, stvari ipd.). Ki pa jih moramo imeti tudi za božja znamenja, ki človeku kažejo pot. Beseda ni samo Resnica, je tudi Pot – ker človeku kaže pot. In je tudi Življenje! Jezus v knjigi RŽVB jasno pove, da so videnja blagoslovi, in da človek pokaže vero tudi (predvsem) s tem, da jih sprejema, razumeva in v življenju uporabi – za odločanje. Težava pa je, da je naša doba (na splošno) do vsega tega ravnodušna – do vsega, kar prihaja od Duha, in to so vsekakor tudi videnja: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. To zavračamo zaradi racionalistične kuge moderne dobe, kar se dogaja tudi v Cerkvi.
Iz navedenega stavka iz knjige RŽVB sledi, da so videnja fenomen, ko se dogaja srečanje (prežemanje) božjega Duha z dušo človeka, gre torej za metafizičen fenomen, a le po poti metafizike bo mogoče do resnice o povsem konkretnih dogodkih (in osebah!) sveta in najti pravo pot sredi kaosa tega zmedenega sveta. To so kaži-poti, in pri tej poti gre vsekakor za pot hoje za Kristusom, za sledenje Besedi, zato gre tudi za problematiko spoznavanja volje Boga, ki mora biti po Jezusovih besedah »bistvo človekovega vsakodnevnega življenja«. Za spoznanje te volje pa se mora človek tudi potruditi: »Prejel si milosti, potrudi se spoznati mojo voljo«. Da v življenju najdemo pravo pot (hoje za Kristusom) se je torej treba potruditi. Seveda zato, ker jezika sanj in videnj, ki je jezik Duha, še zdaleč ni lahko razumeti, zato nekaj besed o tej problematiki v naslednjem članku.
Če bomo začeli civilizacijo graditi na tem znanju, ki je znanje za doseganje višjih ciljev, in če se bo vedno več ljudi odločalo za hojo po poteh, ki vodijo dušo k vzvišenemu cilju, kjer duh lahko najde potešitev (medtem ko je v materialnih stvareh ne more!), po poteh, kjer premagujemo ne le racionalizem, ampak tudi materializem naše dobe (ker ta pot zahteva odpoved!), bomo s tem ustvarjali tudi obliko civilizacije, ki bo manj obremenjevala okolje kot sedanja. Do današnje krize okolja je prišlo tudi (predvsem) zato, ker je človek moderno tehniko zlo-rabil za nerazumno večanje svojih telesnih potreb in udobnosti.
