Piše: Petra Janša
O odločitvi ljubljanske univerze glede prepovedi sodelovanja z izraelskimi univerzami in institucijami ter posledicah takšne odločitve, spornih vladnih zakonih, kje je končal pobrani denar za dolgotrajno oskrbo ter o vroči politični jeseni smo se pogovarjali z urednikom, s publicistom in političnim komentatorjem Edvardom Kadičem.
Gospod Kadič, pogovor naj začneva z vašim komentarjem sporne odločitve ljubljanske univerze, ki, kot vemo, do preklica ne bo vstopala v projektne konzorcije, v katerih bi sodelovale izraelske univerze in institucije.
Odločitev ljubljanske univerze je popolnoma nesmiselna in predstavlja čisto politično pozo, ki kaže ideološko zastrupljenost vodstva univerze. Univerza bi morala biti prostor znanja, raziskovanja in odprte izmenjave idej, ne pa politični bojni teren, kjer se pod pretvezo moralne vzvišenosti izvaja klasičen levičarski bojkot, ki selektivno cilja Izrael. Medtem pa se z drugimi državami, kjer so kršitve človekovih pravic pogosto hujše, mirno sodeluje. S tem univerza ne le sledi ideološkim trendom, temveč tudi kaznuje slovenske študente in raziskovalce, ki izgubljajo priložnosti za sodelovanje pri vrhunskih projektih. S tem se omejujejo možnosti za napredek v znanosti, tehnologiji in inovacijah. Takšna poteza nima nobene zveze z akademsko svobodo ali s humanostjo, temveč je korak nazaj v čase, ko je bila univerza orodje partije, podrejena političnim agendam namesto znanstveni odličnosti. To je škodljivo za slovensko znanost in mednarodne povezave, univerza pa se s tem postavlja v vlogo moralnega sodnika, ki v resnici le poglablja ideološki razdor.
Od kod torej tako srborito zavzemanje za nekaj, kar Sloveniji ne bo prineslo nič dobrega? Zakaj se oblastniki raje ne ukvarjajo z domačimi sistemskimi težavami?
Ta srboritost izhaja iz ideološke slepote levega establišmenta. Raje se igrajo globalne igre solidarnosti z oddaljenimi konflikti, kot da bi se spopadli z domačimi sistemskimi težavami. Laže je mahati z velikimi ideološkimi parolami in se postavljati v vlogo moralnih junakov na tuj račun, kot pa se lotiti zahtevnih izzivov, kot so čakalne vrste v zdravstvu, propadajoča infrastruktura, visoki davki, birokracija ali brezposelnost mladih. Takšni bojkoti, ki omejujejo sodelovanje v raziskavah, tehnologiji in inovacijah, so samo poceni ideološki teater absurda, ki služi krepitvi položaja v mednarodni levičarski mreži, medtem ko naši študentje in profesorji izgubljajo priložnosti za znanstveni napredek. To je klasična distrakcija od lastne nesposobnosti, saj oblastniki raje bežijo od realnih problemov, ki terjajo resno delo, in se zatekajo k navideznim »bojem za pravičnost«, ki ne rešujejo ničesar., ampak samo poglabljajo razkorak med njihovimi obljubami in stvarnostjo.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji tednika Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
