Piše: Andrej Sekulović
Evropa se je znašla pod ledom demografske zime. Nizka rodnost ogroža prihodnost civilizacije. Migranti imajo v povprečju več otrok kot domačini. Množične migracije niso rešitev, temveč orodje zamenjave in izbrisa avtohtonih evropskih narodov.
Demografska kriza ne pesti le Slovenije, o čemer smo že poročali, temveč vso Evropo. Trenutni trendi napovedujejo zaton prebivalstva, medtem ko hočejo liberalne elite težavo reševati tako, da na tla stare celine uvažajo množice nekompatibilnih tujcev z višjo rodnostjo. Vendar pa oboje vodi v biološko uničenje starodavnih evropskih ljudstev, ki so zgradila našo civilizacijo. Stopnja rodnosti je med etničnimi Evropejci nizka že več desetletij, medtem ko imajo migranti in njihovi potomci več otrok. Splošna stopnja rodnosti za vzdrževanje in ohranjanje prebivalstva mora biti 2,1 otroka na žensko. A v večini evropskih držav dosega povprečna stopnja rodnosti le med 1,2 in 1,6 otroka na žensko, kar pomeni, da je Evropa padla zaskrbljujoče nizko pod zadostno stopnjo za obnavljanje populacije in nadaljevanje svojega rodu.
Splošna stopnja nizke rodnosti
Po podatkih statističnega urada Evropske unije, Eurostata, katerega glavna naloga je zbiranje, obdelava in objava primerljivih statističnih podatkov o državah članicah EU in državah kandidatkah, je splošna stopnja rodnosti v Evropi 1,4. V zadnjem desetletju je dosegla najvišjo raven leta 2016, a tudi takrat ni dosegla za obnavljanje potrebne ravni, saj je bila 1,58. Od takrat pa se je še bolj znižala, tako da je bila v letih 2023–2024 med 1,39 in 1,41. Tako se več evropskih držav sooča z upadom prebivalstva – z drugimi besedami: na leto več ljudi umre, kot se jih rodi. Enako zaskrbljujoče in porazno je, da je tudi morebitna rast prebivalstva, kjer do nje pride, posledica migracij in ne zvišanja rodnosti.
Glavni dejavniki za upad rodnosti
Preden se posvetimo suhoparni statistiki in številkam, pa se moramo vprašati, kateri dejavniki povzročajo to demografsko zimo? Najprej velja izpostaviti ekonomska tveganja in negotovost, predvsem za mlade družine, kot tudi visoke cene stanovanj, hiš, najemnin, otroškega varstva, šolanja oziroma šolskih potrebščin in tako dalje. Številni evropski pari niso prepričani, ali si otroka lahko »privoščijo«, medtem ko migrante in Rome to ne skrbi, saj se obešajo na socialne službe. Prav tako se danes ljudje, predvsem ženske, vse kasneje odločajo za družinsko življenje in otroke, saj postavljajo na prvo mesto svojo poslovno kariero. Zaradi visokih stroškov življenja je to deloma upravičeno, a po drugi strani je tudi posledica feminizma, ki ženske prepričuje, naj se raje posvečajo sebi in svoji službi, namesto da bi se posvetile »karieri«, ki jim jo narekuje narava, torej materinstvu. Podobno pa velja tudi za moške, ki jih je liberalizem prepričal, da potrebujejo čim več »osebne svobode« in »žuranja«, da bi bili srečni, zaradi česar se številni dolgo izogibajo ustvarjanju družine. S tem je povezan tudi naslednji faktor, sekularizacija družbe in izguba tradicionalnih vrednot. Torej, odmik od religije in tradicionalnih vrednot, ki poudarjajo pomen družine in prokreacije, je povzročil tudi upad rodnosti, tisti, ki se odločijo za družino, pa imajo na splošno manj otrok. Liberalna družba prav tako promovira »brezskrben« način življenja brez otrok. Tu so še levičarske trditve, da je treba imeti manj otrok zaradi okolja oziroma zmanjševanja ogljičnega odtisa. No, čudno je, da progresivci tovrstno propagando vsiljujejo le Evropejcem in Zahodnjakom, medtem ko tega ne očitajo Afriki, ki ima najvišjo stopnjo rodnosti, kar do 4,6 otroka na žensko. A nič ne de, Evropejci naj nehajo imeti otroke, da bo več prostora za množice iz Afrike in z Bližnjega vzhoda, ki jih bodo nadomestile v lastnih domovinah.
Primerjave med domačini in migranti
Sedaj pa se posvetimo še številkam Eurostata in drugih tovrstnih statističnih uradov in agencij. Kot je bilo že rečeno, imajo poleg tretjega sveta, ki ga uvažajo v Evropo, tudi že tukaj živeči migranti in njihovi tujerodni potomci večjo stopnjo rodnosti od Evropejcev. Oglejmo si nekaj primerov (navedene številke so iz let 2023 in 2024). Pri naši severni sosedi je stopnja rodnosti med Avstrijci 1,22, medtem ko je med Turki 1,80; med priseljenci iz bivše Jugoslavije 1,94, med Sirci, Iračani in Afganistanci pa kar 3,30. V Nemčiji imajo nemški državljani 1,36 otroka na žensko, tujci pa 1,88. Na Švedskem je rodnost domačinov 1,47, migrantov pa 1,69. Na Finskem imajo »domačinke«, kamor se štejejo poleg Fink tudi Švedinje in Sami ljudstva, rodnost 1,40; na Finskem rojene ženske tujih korenin 1,65 in priseljenke 1,70. V Franciji je rodnost žensk, katerih oba starša sta državljana, 1,7, med migranti pa kar 3,4. Omenimo lahko še Rusijo, ki jo nekateri danes poveličujejo kot konservativno trdnjavo družinskih vrednot; no, Rusom se ne piše nič bolje, saj je rodnost državljanov le 1,33, medtem ko je rodnost tujih državljanov 2,57. Velja omeniti tudi Dansko, kjer je stanje le malce boljše; kljub splošno nizki rodnosti je slednja med domačini 1,56, med migranti pa je padla na 1,39. Z demografsko krizo se sooča tudi Italija, kjer je rodnost med Italijani samo 1,14, medtem ko je bila med migranti leta 2022 1,87 otroka na žensko. V Združenem kraljestvu pa je stopnja rodnosti med ženskami, rojenimi v državi, 1,49, med priseljenimi pa do 2,03.
Tuja rojstva v odstotkih
Če ostanemo še za trenutek na britanskem otočju, je bilo leta 2023 kar 32 odstotkov vseh otrok rojenih tujerodnim materam, 37 odstotkov pa jih je imelo vsaj enega tujerodnega starša. V Evropski uniji sicer stanje ni tako drastično, a je še vedno zaskrbljujoče. Leta 2023 se je kar 23 odstotkov vseh otrok rodilo tujerodnim materam, ta odstotek pa ne vključuje drugih in tretjih generacij migrantov. Kako pa je v posameznih državah? Pri tem ne pozabimo, da gre za matere, ki so dejansko same rojene zunaj Evrope, ne za vse etnične tujce. V Avstriji je bilo istega leta kar 34,7 odstotka otrok rojenih tujcem, v Nemčiji 24 odstotkov, v Belgiji 33 odstotkov, na Švedskem 30 odstotkov, v Franciji 25 odstotkov in na Portugalskem 33 odstotkov. Po podatkih Statističnega urada RS so v letu 2023 slovenske državljanke rodile 83,5 odstotka novorojenčkov, matere s tujim državljanstvom pa 16,5 odstotka. Stopnja rodnosti je leta 2024 v Sloveniji sicer znašala 1,54 otroka na mater.
Stanje slabo povsod po Evropi
Kako pa je drugod po Evropi? Za države, ki imajo manj migracij, sicer ni natančnih podatkov glede rojstev med tujerodnimi prebivalci, a je splošna slika precej slaba, saj znova naletimo na trende razmeroma ali zelo nizke povprečne rodnosti. Na Madžarskem je po podatkih iz leta 2023 1,38; v Bolgariji 1,81; v Romuniji 1,54; na Irskem 1,50; na Slovaškem 1,49; v Belgiji in na Hrvaškem 1,47; na Češkem 1,46 in na Portugalskem 1,45. Na Nizozemskem je 1,43; v Latviji je 1,36 in v Estoniji samo 1,31. V Grčiji je 1,26, na Poljskem pa le 1,20. Najnižjo rodnost pa najdemo v Španiji, kjer je 1,12, in na Malti, kjer je 1,06.
Nadomestne migracije?
Združeni narodi so že ob začetku drugega tisočletja objavili študijo o nadomestnih migracijah kot potencialni rešitvi za nizko rodnost. Gre seveda za veliko demografsko zamenjavo, danes pa nas tako globalisti v Bruslju kot številni državniki prepričujejo, da moramo uvažati migrante zaradi gospodarskih in demografskih dejavnikov. Seveda to posledično pomeni konec naših narodov, zato gre za popolnoma zgrešeno politiko. Bolj preudarna dolgoročna rešitev bi morala imeti dva vidika; politiko, naklonjeno mladim družinam z različnimi finančnimi spodbudami in davčnimi olajšavami, ter takojšnjo remigracijo in zapiranje meja za tretji svet. Če bo namreč Evropa reševala to težavo z uvažanjem tretjega sveta, bo tudi sama postala tretji svet, napol porušena in zapuščena arhitektura preteklosti pa bo poleg prašnih in verjetno napol izropanih muzejskih polic edina nema priča temu, da so nekoč na tej celini živeli beli Evropejci.
Delno uspešen primer Madžarske
Med državami, ki so izvedle najbolj ambiciozno natalitetno politiko, je Madžarska, kjer je vlada pod vodstvom Viktorja Orbána uvedla eno izmed najobsežnejših pronatalitetnih politik v Evropi, njen glavni cilj pa je bil spodbuditi domače prebivalstvo k večjemu številu otrok, namesto da bi se zanašala na priseljevanje. Med ključnimi ukrepi te politike so »Akcijski načrt za zaščito družin«, ki je bil uveden leta 2019 in vključuje brezobrestno posojilo do desetih milijonov forintov (30.000 evrov) za mlade pare, ki se poročijo in imajo otroke, ter se delno ali v celoti odpiše, če ima par dva ali tri otroke; doživljenjska oprostitev dohodnine za matere s štirimi ali več otroki; subvencije za nakup stanovanja za družine z več otroki; večja dostopnost vrtcev in jasli ter podpora za varstvo otrok; davčne olajšave za družine glede na število otrok ter spodbujanje tradicionalnih družinskih vrednot in pomembnosti družine v javnem življenju. Madžarski je tako uspelo zvišati stopnjo rodnosti z 1,23 leta 2011 na 1,55 leta 2021. Prav tako se je zmanjšalo število splavov in razvez ter se povečalo število rojstev v zakonski zvezi. Kljub temu je zaradi drugih gospodarskih dejavnikov in splošnih kriznih časov leta 2023 rodnost ponovno padla na 1,38, a treba je imeti v mislih, da gre tu za dolgoročne rešitve, ki jih bomo lahko v celoti ocenili šele po daljšem obdobju.
Globalna slika
Kako pa kaže belcem na globalni ravni? Združeni narodi in tovrstne ustanove sicer ne beležijo rodnosti po rasah, temveč po regijah. Stanje je naslednje; najvišjo rodnost ima podsaharska Afrika, kjer je povprečna rodnost kar 4,6. Sledi Oceanija, torej skupina otokov in otočij v Pacifiku brez Avstralije in Nove Zelandije, kjer je rodnost 3,1. V Severni Afriki in Zahodni Aziji je 2,8 in v Srednji Aziji 2,3. V Latinski Ameriki in na Karibih je 2,2. V Evropi je med 1,4 in 1,6 ter v Severni Ameriki 1,9. Nadalje je v ZDA med belimi Američani in Azijci splošna rodnost 1,53, kar je malce manj od temnopoltih, katerih rodnost je 1,54. Najvišjo rodnost pa imajo skupine latinskoameriških in hispanskih migrantov, namreč 1,96.
