Piše: Dr Andrej Umek
Ko smo se Slovenci pred 34 leti praktično soglasno odločili za samostojno državo, je to tudi pomenilo, da smo se odločili za demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo.
Ključni element svobodnega tržnega gospodarstva, ki je edino sposobno zagotavljati dovolj visok BDP, ki prebivalcem omogoča želeni življenjski standard, je ekonomska svoboda posameznika. O tem govorijo rezultati številnih uglednih znanstvenikov in Nobelovih nagrajencev. Z našo odločitvijo smo na ključnih področjih prekinili z državo, ki so nam jo po 2. svetovni vojni vsilili komunistični revolucionarji.
Vračanje v komunistični totalitarizem
Da bi spoštovani bralci te kolumne razumeli mojo zaskrbljenost, da nas nekatere poteze vlade Roberta Goloba vračajo v komunistični totalitarizem, se moram na kratko dotakniti dogajanja takoj po 2. svetovni vojni. Uvedbo totalitarizma in rop prebivalstva so novi komunistični oblastniki izpeljali v dobro premišljenih korakih. Medtem ko so že potekali povojni poboji, so novi oblastniki še vedno obljubljali pluralne volitve in spoštovanje sporazuma Tito-Šubašić. Šele ko je bilo prebivalstvo dovolj zastrašeno in se je zavedalo svoje nemoči, so jih izpeljali, kako, pa tudi vemo. Podobno se je dogajalo z ropom zasebne lastnine, čemur so rekli nacionalizacija. Tudi ta se je začela z razmeroma majhnimi, za večino mogoče nepomembnimi zadevami. Vendar jih je treba omenjati zaradi določenih podobnosti z ukrepi Golobove vlade. Tako so se pri nas doma samo nekaj dni po »osvoboditvi« pojavili štirje v usnjene plašče oblečeni tovariši in moji mami rekli: »Prišli smo po vaš klavir, ker ga tovarišica Nada bolj potrebuje kot vi,« in ga odnesli. S tem nas niso samo oropali, pokazali so tudi, da komunisti delajo, kar hočejo, in da nič, kar je bilo naše, ni naše tudi sedaj. Temu prvemu ropu so sledili nadaljnji posegi v imovino mojih staršev. Odvzete so jim bile slike, med njimi slike vidnih slovenskih umetnikov, ki so tvorile družinsko galerijo, in večino stilnega pohištva. No, pa tudi nekatere moje igrače so izginile. Zaradi objektivnosti naj povem, da so se ti predmeti nanašali na dediščino moje mame. Očetova družina je doživela podoben rop v Brežicah že leta 1941 ampak s strani nacistov. Šele z določenim zamikom je sledila nacionalizacija očetovega gradbenega podjetja konec leta 1946. Še nekaj let kasneje so nas izgnali iz naše lastne hiše in jo zaplenili v korist vodilnih nasilnežev. S sabo smo smeli vzeti le toliko, kot je šlo na voz s konjsko vprego. Značilno je torej bilo, da se rop zasebne lastnine ni zgodil naenkrat. Začel se je z manj pomembnimi predmeti in se potem stopnjeval do popolnega izničenja zasebne lastnine, kar sta bila cilj in osnova komunističnega totalitarizma.
Ukrepi, ki spominjajo na prejšnji režim
Prav na te začetke komunističnega ropa, ki jim je potem pospešeno sledilo zaostrovanje, me spominjajo nekateri ukrepi Golobove vlade. Ta je začela z razlastitvijo stanovanj v zasebni lasti. Lastniki s svojo nepremičnino naj v prihodnje ne bi več upravljali oziroma bi to bilo mogoče le v zelo omejenem obsegu. To namreč zagotavlja zakon o omejitvi kratkotrajnega najema. S tem je lastnikom nedvomno močno omejena ekonomska svoboda, ki je temelj tako svobodnega tržnega gospodarstva kot tudi demokracije.
Če bi ostalo samo pri prej omenjenem predlogu zakona, mogoče ne bi mogel trditi, da je to začetek nacionalizacijskega vala, podobnega onemu iz leta 1945, vendar mu je v zelo kratkem času sledil drugi primer omejevanja zasebne lastnine in kršenja ekonomske svobode. Ko je Petrol zaprl štiri nerentabilne črpalke, je temu sledil oster odziv vlade, kaj si ti kapitalisti vendar domišljajo. Samo za dobiček jim gre. Vlada napoveduje ostre ukrepe proti Petrolu, ki bodo omejevalno predpisali njihovo poslovanje.
Med svobodnim tržnim gospodarstvom in totalitarizmom
Nesporno dejstvo je, da so cilji, za katere vlada trdi, da jih zasleduje, pravilni. Slovenija nedvomno potrebuje večje število najemnih stanovanj, ki se bodo oddajala v dolgotrajen najem. Prav tako je upravičeno pričakovanje, da bo tudi prebivalstvu v odročnejših in redkeje naseljenih krajih omogočeno normalno življenje, če pa že to ne, pa vsaj eksistenca. Za to pa v moderni družbi potrebujejo dostop do goriv, pošte, trgovine, banke itd.
Vendar razlika med svobodnim tržnim gospodarstvom in totalitarizmom je ravno v tem, kdo naj poskrbi, da bo tem potrebam zadoščeno. V svobodnem tržnem gospodarstvu je to nedvomno vlada. Ta po potrebi gradi stanovanja za dolgotrajni najem. Lep primer za to je npr. Dunaj. Prav tako lahko vlada s svojimi ukrepi zagotovi, da bo finančno zanimiva tudi navzočnost trgovcev, pošte itd. v manj naseljenih krajih. V teh krajih lahko zmanjša DDV ali druge davščine. Možnosti reševanja omenjenih problemov s strani vlade, ki spoštuje in ohranja svobodno tržno gospodarstvo, obstajajo. Vendar Golobova vlada se za take možnosti ni odločila in je raje za svoj pristop izbrala zmanjševanje ekonomske svobode posameznikom in podjetjem. Njeni ukrepi me vse bolj spominjajo na prve ukrepe komunističnih oblastnikov po 2. svetovni vojni. Ti pa so vodili v totalitarizem in nacionalizacijo vsega premoženja. Če smo Slovenci pred 34 leti komunističnemu totalitarizmu, ki se je začel z omejevanjem ekonomske svobode, rekli odločen NE, potem je sedaj čas, da tudi temu omejevanju ekonomske svobode rečemo odločen NE. Bolje sedaj, da stvari ne bi šle predaleč. Na izkušnjah se učimo.
