Piše: mag. Andrej Vastl
Slovenska politika je po parlamentarnih volitvah leta 2022 vstopila v obdobje visokih pričakovanj, saj so Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica svojo politično legitimnost gradili na obljubi normalizacije javnega prostora. Gibanje Svoboda je v svojih programskih vrednotah zapisalo, da »gibanje temelji na spoštovanju, vključenosti in skupnosti«, ob tem pa je poudarilo tudi spoštovanje »različnosti misli in prepričanj« ter pomen »kulture dialoga in odgovornega sodelovanja« (Gibanje Svoboda, Vrednote, https://gibanjesvoboda.si/vrednote-in-program/vrednote/). Takšna programska samopredstavitev je ustvarila pričakovanje, da bo nova oblast politično tekmovanje razumela kot prostor demokratičnega pluralizma, ne kot prostor moralne izključitve političnih nasprotnikov.
Podobno je bilo zapisano tudi v koalicijskem dogovoru Gibanja Svoboda, SD in Levice za mandat 2022–2026. Dokument je kot eno izmed prioritet navedel, da je treba »zagotoviti politično stabilnost in povrniti zaupanje v demokratične institucije in nosilce oblasti«, ob tem pa je poudaril tudi »zagotavljanje spoštovanja pravne države« in tvornejše sodelovanje politike, civilne družbe in stroke (Program za delo koalicije 15. vlade Republike Slovenije 2022–2026, https://www.levica.si/wp-content/uploads/2022/05/GS-SD-Levica-Program-za-delo-koalicije-2022-26.pdf). Izhodišča so pomenila jasno zavezo k institucionalni zrelosti, politični odgovornosti in preseganju blokovske logike, ki je slovenski javni prostor zaznamovala že pred letom 2022.
V tem kontekstu je treba resno oceniti razkorak med programsko napovedjo in dejansko komunikacijsko prakso. Če politična stranka pred volitvami obljubi spoštovanje, vključevanje in kulturo dialoga, potem ima po prevzemu oblasti višji standard odgovornosti. Politični nasprotnik v demokratičnem sistemu ni notranji sovražnik, temveč legitimni predstavnik dela državljanov. Kadar oblast uporablja izraze, ki nasprotnika označujejo kot nekaj, kar je treba iz institucij »očistiti«, se politična kritika premakne iz prostora demokratične razprave v prostor simbolne izključitve.
Najbolj izstopajoč primer takšne retorike je bila izjava predsednika vlade Roberta Goloba o »čiščenju janšizma« na RTV Slovenija in v policiji. N1 je poročal, da je nekdanji urednik Televizije Slovenija Rajko Gerič ovadil Goloba zaradi izjave v oddaji Odmevi, ko je dejal, da »čisti janšizem« na policiji in RTV Slovenija; tožilstvo je ovadbo pozneje zavrglo, kar pomeni, da kazenskopravna odgovornost ni bila ugotovljena (N1, Zavrgli ovadbo zaradi Golobove izjave o čiščenju janšistov, https://n1info.si/novice/slovenija/zavrgli-ovadbo-zaradi-golobove-izjave-o-ciscenju-jansistov/). Vendar pravna neodgovornost še ne pomeni politične neoporečnosti, saj je izjava predsednika vlade o »čiščenju« politično-identitetnega pojava iz javnih institucij v neposrednem nasprotju z napovedano kulturo dialoga.
Posebej problematično je, da izraz »janšizem« v slovenskem političnem prostoru ne deluje kot nevtralna analitična kategorija. Pogosto nastopa kot vrednostno obremenjena oznaka, s katero se posameznike, volivce, javne uslužbence ali medijske akterje poveže z domnevno avtoritarnostjo, nazadnjaštvom ali institucionalno nevarnostjo. Če takšen izraz uporablja politični komentator, gre za del javne polemike, če pa ga uporablja predsednik vlade, pa izraz dobi institucionalno težo. Predsednik vlade namreč ne predstavlja samo svoje stranke, temveč izvršilno oblast države, zato mora v javnem nastopu ohranjati zavest, da predstavlja tudi tiste državljane, ki ga niso volili.
Pri Levici je bil takšen antagonistični diskurz prisoten že pred oblikovanjem vlade. Miha Kordiš je januarja 2022 zapisal, da je »janšizem družbeni problem, ki ga ne moremo zreducirati na patologijo enega posameznika«, ob tem pa je dodal, da je »od tam do fašizacije samo še korak« (Levica, Miha Kordiš, Janšizem je družbeni problem, ki ga ne moremo reducirati na patologijo enega posameznika, 17. januar 2022, https://www.levica.si/miha-kordis-jansizem-je-druzbeni-problem-ki-ga-ne-moremo-reducirati-na-patologijo-enega-posameznika/). Takšna retorika je ideološko razumljiva z vidika leve politične mobilizacije, vendar hkrati jasno kaže, da pri tem ni šlo za govorico sprave, temveč za govorico političnega antagonizma.
V demokraciji je legitimno kritizirati Janeza Janšo, SDS ali katerokoli drugo politično stranko. Problem nastane, ko se kritika konkretnih politik spremeni v razlago celotnega političnega prostora kot družbene patologije. Če je »janšizem« opredeljen kot družbeni problem, ki vodi v fašizacijo, potem volivci, simpatizerji ali javni uslužbenci, ki jih politični nasprotniki označijo s tem pojmom, niso več obravnavani kot legitimni sogovorniki. Postanejo del problema, ki ga je treba omejiti, izriniti ali politično nevtralizirati.
Socialni demokrati so v tem obdobju praviloma uporabljali bolj institucionalno govorico kot Levica, vendar so bili kot koalicijski partner del istega političnega okvira. Njihova odgovornost ni nujno v najbolj ostrih izjavah, temveč v tem, da se kot stranka z dolgo parlamentarno tradicijo niso dovolj jasno distancirali od jezika političnega etiketiranja. Če socialna demokracija temelji na dialogu, institucionalnem ravnotežju in spoštovanju pluralizma, potem bi morala biti posebej občutljiva prav na retoriko, ki del državljanov označi kot nevarnost za normalno delovanje države.
Družbena omrežja so ta problem še dodatno razgalila. Po volitvah so se pojavljali memi, fotomontaže in objave, ki so desni politični pol povezovale s fašizmom, nacizmom, političnim nasiljem, intelektualno manjvrednostjo ali moralno deviantnostjo. Takšnih objav ni mogoče samodejno pripisati uradnim komunikacijskim strategijam Gibanja Svoboda, SD ali Levice, kadar niso objavljene na njihovih uradnih kanalih. Vendar pa kažejo na širše podporniško ozračje, v katerem se politični nasprotnik ne kritizira več zaradi konkretnih odločitev, temveč se ga simbolno ponižuje.
Ključni problem obdobja 2022–2026 zato ni v tem, da bi bila politična kritika desnice nedopustna. Kritika je nujni del demokracije. Problem je v tem, da so stranke, ki so obljubljale spoštovanje, vključevanje in kulturo dialoga, v pomembnem delu politične prakse sprejele ali dopuščale govorico moralne diskvalifikacije desnega političnega pola. S tem se je oblikoval vtis, da pluralizem velja samo do trenutka, ko se nanaša na politično sprejemljive sogovornike.
Sklep je zato jasen. Gibanje Svoboda, SD in Levica so pred letom 2022 javnosti ponudili obljubo politične normalizacije, spoštovanja institucij in kulturnega dialoga. V dejanski politični praksi pa se je pomemben del njihovega diskurza oblikoval okoli razmejitve do SDS, Janeza Janše in širšega desnosredinskega prostora, pri čemer je bila ta razmejitev pogosto predstavljena kot moralna in institucionalna nujnost. Takšen pristop ni nujno pravno kazniv, je pa politično problematičen, ker oblast ne sme vladati samo v imenu svojih podpornikov. Vlada mora tudi politično drugače misleče državljane obravnavati kot enakopraven del demokratične skupnosti.
