Piše: Vančo K. Tegov
Te dni se ne moremo izogniti občutku, da glavni mešalci megle napenjajo iz petnih žil, da naberejo, spodbudijo in na plano izbezajo vse, kar je skoraj štiri leta spalo in iz sebe ni dalo ničesar razen lenobe, vegetiranja in loščenja koles za prvo pomladansko »skupinsko« turo.
Čas, ko se ugotavlja, kaj se je vmes nabralo, komu koristilo in kdo ni nič spraševal, je hkrati čas resnih računskih operacij o tem, kam gre država – vozilo, ki ga je vozil nekdo, ki ni imel primerne kategorije za tako zahtevno vožnjo, kot je Slovenija. Ta voz je prevečkrat zašel s poti, posegel tam, kjer je najlažje – v proračun –, in si privoščil pravico posegati vanj brez ustreznih razlag in odgovornosti. Neodgovorne roke »skrbnikov« so segle globoko in tako preluknjale blagajno, da je steklo precej več, kot bi smelo. Koristi za obče dobro pa bore malo.
Proizvajalci megle (nevladne organizacije, mediji, aktivistični inštituti) prejemajo velik del javnega denarja, vključno z evropskimi sredstvi. Pogosto delujejo kot podaljški določenih političnih opcij. Kritike o tem niso nove – poročila o financiranju kažejo, da so te strukture zelo aktivne pri referendumih, protestih in javnem diskurzu, medtem ko redko ponujajo merljive, dolgoročne rešitve za gospodarstvo, demografijo ali varnost. Namesto jasnih prioritet (energija, infrastruktura, izobraževanje, meje) poudarjajo »vrednote«, postopnost in »dialog«, kar v praksi pomeni ohranjanje statusa quo ali aktivno blokado.
Zamegljevanje koristnega od jalovega je klasičen problem politike – aktivizem brez odgovornosti. Konkretno početje zahteva meritve: koliko projektov je dokončanih v roku, koliko davkoplačevalskega denarja je učinkovito porabljenega in kakšni so realni rezultati politik na področju migracij, energetike ali javnih financ. Namesto tega prevladujeta moraliziranje, iskanje sovražnikov ter organiziranje pohodov in protestov, ki hitro preidejo v simboliko (bakle, ulice, »kristalne noči« kot metafora za nasilno ali kaotično mobilizacijo).
Prihodnost je treba graditi z jasnimi odločitvami in konkretnim delovanjem, ne s postopanjem, odlašanjem in nenehnim iskanjem »nekaj«. Vsaka država potrebuje jasne kriterije uspeha, ne le občutke, narative in votlo besedičenje.
Realnost v Sloveniji
Slovenija je majhna, odprta ekonomija z močnimi zunanjimi pritiski (EU, migracije, energija). Polarizacija med desnim in levim polom je globoka, kar so spet pokazale tesne volitve 2026. Kritike megle prihajajo predvsem z ene strani, tudi zato, ker se ta stran pretežno zanaša na meglomešalce – in obratno. NVO same po sebi niso slabe in lahko prinašajo strokovnost, toda ko postanejo neločljive od politike in odvisne od javnih sredstev brez transparentnih meritev vpliva, izgubijo legitimnost. Enako velja za vsako lobiranje, ki blokira odločitve.
Rešitev je v konkretnem početju.
Potrebujemo transparentnost in meritve javne porabe. Pipice je treba pripreti ali zapreti. Zahtevati je treba popolno javno evidenco financiranja NVO in njihovih projektov (državni proračun + EU sredstva). Vsak projekt mora imeti jasne cilje in merljive rezultate – ne le »ozaveščanje«. Če organizacija večinoma producira proteste in poročila brez oprijemljivih učinkov, naj financiranje preneha. To ni napad na civilno družbo, temveč osnovna fiskalna higiena.
Prioritete je treba udejanjiti: Hitre investicijske odločitve v infrastrukturo, energetiko (jedrsko) in digitalizacijo brez večletnih študij in vetojev.
Jasna migracijska politika, ki loči koristno od brezpogojnega.
Zmanjšanje administrativnih ovir za podjetja in meritve produktivnosti.
Odgovornost nosilcev oblasti z roki za reforme in kaznimi za zamude.
Ustavitev »kristalnih noči« in političnih pohodov
Protest je v demokraciji dovoljen, načrtovano ustvarjanje kaosa, ki ogroža javni red, pa ne. Potrebujemo strogo uporabo zakonov o javnih shodih, kaznovanje nasilja, blokad prometa in groženj ter pregled financiranja takih organizatorjev. Mediji in politika naj prenehajo romantizirati ulico kot »edino rešitev«.
Ulica ne sme postati anarhistični parlament. Glavni problem je, da se ti mehanizmi praviloma aktivirajo, ko se poskuša na oblast postaviti konservativnejšo, bolj delovno in reda željno opcijo. Zato potrebujemo vlado in oblast, ki se bosta brez strahu pred posledicami lotili sistematične, neselektivne očiščevalne akcije v družbi. Že včeraj in ne jutri.Tisti, ki bodo to zmogli in se »skup vzeti«, bodo naredili zgodovinsko dejanje. Prav ti in vsi, ki jim bodo pomagali, si bodo zaslužili spomenik v Ljubljani in po vsej Sloveniji.
