Piše: Gašper Blažič
Reševanje bližnjevzhodnega konflikta, natančneje izraelsko-arabskega spopadanja, bi bilo zabavno, če ne bi bilo tako tragično. Že večkrat sem primerjal civiliste iz Gaze z nedolžnimi prebivalci Dražgoš, ki so bili po umiku partizanov na milost in nemilost prepuščeni brutalnemu nacističnemu maščevanju.
In vse to le zato, ker žrtve morajo biti. In tudi v arabskem svetu prevladuje mentaliteta žrtve, vendar z namenom, da te žrtve postanejo storilci in tako upravičijo svojo nasilno dejavnost v smislu maščevanja z neprestanimi terorističnimi napadi. Zato je laže razumeti, zakaj so skupaj z arabskimi državami globalni in tudi slovenski levičarji veliki nasprotniki začasne evakuacije prebivalcev Gaze. V resnici jim ni niti malo do preprečevanja prelivanja krvi. Prav nasprotno: čim več bo žrtev v Gazi, učinkoviteje bodo lahko kazali s prstom na Izraelce, ki jih sedaj že odkrito primerjajo z nacisti.
Prav iz tega razloga je smešno poslušati govorjenje denimo premierja Roberta Goloba, zunanje ministrice Tanje Fajon in predsednice Nataše Pirc Musar o »rešitvi dveh držav«, ki naj bi jo mednarodna politika pripravila kot nekakšno trajno rešitev za Bližnji vzhod. Seveda pod pogojem, da bi tudi zahodne države, ki tega še niso storile, priznale Palestino, k čemur jih poziva tudi Golob. Na prvi pogled se »rešitev dveh držav« sliši prijetno, skoraj naivno. Češ da gre za sobivanje Izraela in Palestine. Toda na čigavem ozemlju? Težava je namreč kar dvojna. Izrael iz leta 1948, ko je bil ustanovljen, je bil tudi priznan v obstoječih mejah, vendar so ga nato delno okupirale sosednje države. Leta 1967 je območje t. i. Zahodnega brega, ki ga je zasedla Jordanija, Izrael dobil nazaj, razširila pa se je teza, ki jo slišimo še danes: da je Izrael okupator Zahodnega brega. In to naj bi bila osnova »rešitve dveh držav«: odcepitev Gaze, Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema od matičnega Izraela, s čimer bi nastalo ozemlje nove države Palestine.
Odveč bi bilo na tem mestu ponavljati vsa dejstva od konca druge svetovne vojne do zdaj, kar zadeva Palestino. Vendar velja omeniti mirovni sporazum iz Osla, ki naj bi uredil prihodnje odnose med Arabci in Judi, začrtal meje palestinske avtonomije in uveljavil t. i. pravico palestinskega ljudstva do samoodločbe. Toda sporazum nikoli ni bil povsem realiziran, saj mu je nasprotoval velik del psevdo-arabskega (»palestinskega«) prebivalstva. Toda Izraelu je kasneje uspelo doseči pomiritev z Egiptom in Jordanijo, ki je judovsko državo priznala leta 1994. Leta 2020 pa je Izrael podpisal mirovni sporazum tudi z Združenimi arabskimi emirati, v imenu Izraela ga je podpisal premier Benjamin Netanjahu, ki je ob tem izrazil tudi veliko navdušenje. Podpis sporazuma je med drugim pomenil, da je vpliv zunanjih dejavnikov na t. i. palestinsko vprašanje začel upadati. Nič čudnega, da je Iran takrat skočil v zrak in začel razglašati sporazum za skrajno škodljiv pojav, tako rekoč nož v hrbet Palestincem.
Če potegnemo črto: dejansko se je na območju nekdanje britanske mandatne Palestine ideja dveh držav že uresničila. Leta 1946 je večinski arabski del vzhodno od Jordana postal Kraljevina Jordanija, dve leti kasneje pa je na zahodni strani nastal Izrael, ki je vključeval tudi nejudovske prebivalce. Morda pa bo držalo, da so »pravi« Arabci vendarle sprejeli to državo, medtem ko so se temu upirali predvsem potomci Kanaancev in Filistejcev – in da so oni sedaj tisti, ki se razglašajo za Palestince. In morda je to tudi razlog, zakaj se sosednje arabske države teh otepajo. Ne samo zato, ker bi sami imeli velike težave z njimi, pač pa tudi zato, ker so lahko priročno sredstvo za potiskanje Izraela v morje. Tako rekoč že celotna OZN sedaj verjame, da je Izrael »genocidna država«, hkrati pa naivno goji iluzijo o »rešitvi dveh držav«. Pozabite na to, tega filma ne boste videli. Pa ne toliko zaradi Izraela …
