Piše: Gašper Blažič
Satira postaja čedalje bolj nevarno početje. Po novem je najbolje, če v svojih satiričnih sestavkih omenjam čim manj konkretnih imen.
Pa še brez tega imam dovolj sitnosti, saj se tudi v govorici »med vrsticami« mnogi prepoznajo in menijo, da imam v mislih neko zelo konkretno osebo. A saj veste, če je legendarni ekonomist Mićo Mrkaić pred leti izdal knjigo o svetih kravah slovenske tranzicije, potem je čas, da se te svete krave tudi – zakoljejo.
Ups, zdaj sem pa postal nasilen. V indijskem svetu pač velja, da je krava nekaj nedotakljivega. A pri nas ni nič drugače. Neka civilnodružbena aktivistka, ki se menda zelo rada »fa … jta«, je namreč našega legendarnega satirika in novinarja Vinka Vasleta spravila na zatožno klop, ker ni upošteval njene nedotakljivosti in je prepesnil neko pesmico na njen račun. In kako naj bi obtoženi vedel, da se je spravil na (indijsko) kravo? Kako naj bi vedel, da ji niti mezinca ne sme pokazati, kaj šele iztegnjeni sredinec?
Vidite, kakšne težave imamo z multikulturnostjo. In za pravi »multikulti« zato uvajajo anonimizacijo. Če se po naključju izve, da so napadalci na ribniškega župana cigani (ali pa Cigani), je najbolje sploh ne omenjati, kakšne etnične pripadnosti so napadalci. Kajti greh se pove, grešnika pa ne. No, pa saj to ni greh, če najbolj slavni mavrični minister za graditev vladnih stanovanj navija za razredni boj? Oni so na to vendar ponosni. Torej se ne bo skrival.
Me pa ob vsem tem preseneča, zakaj morajo vendar vsi »mavričniki« tako ponosno protestirati, saj so vendarle vsi na njihovi strani: država, občine, javne ustanove, tudi knjižnice. Celo naša draga predsednica Nataša se je nedavno poklonila mavrični zastavi. Ampak kot je znano, je bila mavrica v Svetem pismu simbol zaveze med Bogom in človekom, zdaj pa jo uporabljajo kot simbol zaveze med »narobe zvezanimi«, če se izrazim v jeziku elektrikarjev. Hitro pride do kratkega stika, pa je nesreča tu.
