Piše: Kavarna Hayek
Vprašanje ni zgolj retorično: Kaj pravzaprav praznujete, ko praznujete dan Zemlje?
Tema letošnjega dneva Zemlje (22. april), ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov leta 2009 na predlog bolivijske vlade razglasila za mednarodni dan matere Zemlje, je ´Naša moč, naš planet´. Če dobro preberete letošnji manifest in napovedi dogodkov, se ne boste mogli znebiti občutka o poudarjanju pomena kolektiva ali skupnosti, ki lahko reši planet pred sebičnim posameznikom. To ni naključje. Agenda kolektivizma, ki ima korenine v marksizmu, je prisotna že od vsega začetka, že od prvega dneva Zemlje leta 1970. To je zgodba o tem, kako pri dnevu Zemlje nikoli ni šlo za okolje, ampak vedno za levičarsko politiko.
Za razumevanje najprej na kratko o zgodovinskih okoliščinah. Po drugi svetovni vojni so bile ZDA v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, država se v njihova življenje ni vmešavala. Pa se je v šestdesetih letih našla mladež z rožami v laseh, množično je drla v kampuse na zahodno obalo in protestirala. Ti mladi niso bili povsem običajni, te mlade so že indoktrinirali profesorji in učitelji, ki so jih v tridesetih letih vzgojili predstavniki Frankfurtske šole in jih okužili s kulturnim marksizmom. Pod krinko protestov proti vojni se je skrivalo nasprotovanje proti prostotržnemu gospodarstvu (kapitalizmu), ki naj bi bil izkoriščevalski.
Protesti in življenje v komunah so seveda pritegnili medije, ki so z naklonjenostjo gledali na hipijevsko gibanje. Večina medijskega mainstreama je poročala, kot da bi šlo za ´napad na hlačke´, zelo malo se jih je poglobilo v ozadje. Ena izmed teh je bila novinarka in pisateljica Joan Didion, rojena Kalifornijka. Za National Review je o študentskem gibanju pisala članke, kasneje je eseje izdala v knjigi Kolovratenje proti Betlehemu.
Didionova se je pomešala med hipijevsko gibanje in radikalne marksistične skupine. Opazila je votlost levičarskega upora in vzpenjajoče se protikulture (s katero se je kasneje začela postmodernistična prebujenost, ki je pravzaprav populariziral tako imenovano kritično teorijo, ki je drugo ime za kulturni marksizem). Še več. Po neštetih pogovorih v Haight-Ashburyju (okrožje v San Franciscu), kjer je bilo eno od središč študentarije, je opazila, da gre za generacijo, ki ne ve, proti čemu se sploh upira in bori, ki ne ve, kaj sploh hoče. Ko so se noriji pridružili hollywoodski zvezdniki, je pisala o snobovski ´ljudski republiki´ Kaliforniji, kjer zaudarja po socializmu. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Kar je logično, saj so povojne ZDA vzgojo otrok v veliki meri prepustile šolam, ki so se okužile s kulturnim marksizmom, ki je opustil idejo, da bi zahodni svet »spreobrnil« z delavsko revolucijo; na pomoč se je zatekel k marginalnim skupinam, domnevno zapostavljenim migrantom, drugače spolno usmerjenim ljudem in skrbi za okolje, ki naj bi ga uničeval kapitalizem. In tako smo na začetku zgodbe o dnevu Zemlje.
Na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta se je našla trojica radikalnih marksističnih sanjačev. Prvi je bil demokratski senator iz Washingtona Gaylord Nelson. Bil je vodilni okoljevarstveni aktivist v Kongresu in zagovornik absurdnega poučevanja v šolah, ki je bil moden v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Med pouki so uporniški šolski učitelji ukinili ……
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
