Piše: dr. Andreja Valič Zver
Februar 2022 se bo v svetovno zgodovino zapisal kot mesec tektonskih premikov, ki trajajo še danes. Mnogi od nas bi tako na prvo mesto lestvice svetovnih geopolitičnih pretresov postavili vojaško agresijo Putinove Rusije na Ukrajino. Seveda sodi nanjo tudi brutalen napad Hamasovih teroristov na Izrael, nenehna krvava preganjanja kristjanov v Afriki in drugje po svetu ter ne nazadnje rastoče napetosti na Balkanu, ki spet postaja sod smodnika. Če se bo začela tretja svetovna vojna, se bo zelo verjetno začela v Bosni, kje pa drugje.
Kot je znano sedaj, je Putin vojaški napad na sosednjo državo pripravljal več let. Pričakovati je bilo, da bo udaril v času pekinških olimpijskih iger. Naivnost ter kravje kupčije svetovnih voditeljev, ki so Ukrajino »dobrohotno« (za)pustili brez jedrske oborožitve, pa še kaj so botrovali tragediji neslutenih razsežnosti. Vojna, ki naj bi se po načrtih Putinovega vojaškega vrha končala v desetih dneh, traja že več kot tri leta. Ogromno (večinoma) mladih in še golobradih vojakov je izgubilo življenje na blatnih bojiščih. Milijone družin je zaznamovanih za vedno, mnoge so razseljene. Ogromno je ukradenih in izginulih otrok. Mladi fantje bežijo pred prisilno mobilizacijo. Velikanske vsote denarja se zlivajo v vojaški stroj, ki poganja krvavi spopad. Kljub zaklinjanju zahodnih voditeljev, kako »enoglasno« stojijo za Ukrajino in njenim voditeljem Zelenskim kljub ekonomskim in drugim ukrepom proti Rusiji, se je ta v zapletenih razmerah naslonila na diktatorje tipa Lukašenko v Belorusiji, Kim Džong Una v Severni Koreji, Ali Hameneia v Iranu in predvsem na Xi Jinpinga, kitajskega voditelja.
Pa naj se vrnem nazaj v leto 2022, ko me je (in verjetno še mnoge od vas) v četrtek, 24. februarja, navsezgodaj zjutraj prebudila poplava novic na omrežju X o ruski agresiji. Sledilo je intenzivno delovno ozračje v kabinetu tretje Janševe vlade, katerega del sem bila. Četrtkova redna in petkova izredna seja vlade sta bili poleg rednega dela posvečeni analizi stanja in razpravi, kako reagirati v teh skrajno napetih trenutkih. Predsednik vlade Janša se je zdel še najbolj miren ter izjemno osredotočen na pojasnjevanje razmer in morebitno optimalno rešitev. Odzvanjalo je zlasti njegovo prepričanje, da mora Nato zapreti nebo nad Ukrajino in na ta način odločno pokazati ruskemu agresorju, da ni le brezzobi tiger. Ko so Janševe besede prišle v javnost, se je dvignil vihar v kozarcu vode, češ »da bi nam na ta način nakopal tretjo svetovno vojno«. Še tedanji generalni sekretar Nata Stoltenberg se je križal od groze in slepo sledil agendi takšnega in drugačnega »izčrpavanja« Rusije. Kot smo že prej ugotovili, ta agenda ne deluje oziroma je povzročila »postrojavanje« avtoritarnih režimov v »en face« proti t. i. zahodnim državam. In na koncu je ostala najbolj izčrpana Evropa!
Ob vseh pretresih in strahovih glede Ukrajine, njene usode in usode Evrope si velja priklicati v spomin komentar nekdanjega poljskega premierja Morawieckega, ki je pred dnevi zapisal, da rastoče napetosti v ukrajinsko-ameriških odnosih kažejo, da se je nujno predvsem modro pogovarjati in ne izzivati. Zatrdil je, da je podpora evropskih voditeljev Zelenskemu na omrežju X samo simbolnega pomena in naj raje povejo, koliko denarja, obrožitve in vojaške opreme bodo priskrbeli v naslednjem tednu. Dodal je, da »zgolj tisti, ki je nor, ponavlja eno in isto ter vsakokrat pričakuje drugačen rezultat«. Trditve, da je bila Ukrajina od vsega začetka sama, pa je označil kot težko sprejemljive, in spomnil na obisk v Kijevu 15. marca 2022. Tedaj so se v nenehno obstreljevani Kijev poleg njega podali še slovenski premier Janša, češki premier Fiala in predsednik poljske stranke PiS Kaczynski. Podprli so Ukrajino v najtežjem, najbolj nevarnem času. Poljska je pomagala tudi konkretno na najrazličnejše načine in plačala visoko ceno. Morawiecki pa je vrgel še eno bombo, ko je objavil prepričanje zahodnih voditeljev, da bo Ukrajina februarja 2022 padla v nekaj dneh in da se bodo potem pogajali s Putinovo Rusijo, »kakršnakoli že je«. Spoštovani bralci, »Realpolitik«, kot smo jo poznali v 19. stoletju, je torej nazaj v svojem polnem sijaju!
