Piše: Gašper Blažič
Pater Peter Lavrih je frančiškan in vodja Komisariata za Sveto deželo, v sklopu katerega je v Sveto deželo odpeljal na romanje že na tisoče Slovencev. Sam se je prvič podal na romanje po bibličnih krajih že leta 1980, uradno pa tja vodi romarske skupine od leta 1988. Že več kot 35 let torej ustvarja zgodbo o stiku Slovencev s Sveto deželo.
Peter Lavrih je doma iz Velikih Dol ob Temenici, župnija Šentvid pri Stični. Po osnovni šoli v domačem kraju je začel obiskovati gimnazijo na Poljanah v Ljubljani. Po prvem letniku je vstopil v noviciat v Novi Gorici, zatem je končal gimnazijo v Novem mestu in študiral teologijo v Ljubljani. Že v osemdesetih letih je prvič obiskal Sveto deželo in nato začel tja voditi romarje. Kmalu zatem je bil ustanovljen Komisariat za Sveto deželo in zatem še Društvo prijateljev Svete dežele. Že dolga leta pater Peter vodi romanja tudi drugje po svetu.
Za začetek bi vas vprašali, kako varno je ta čas potovati v Sveto deželo?
Najlepše! V času te »vojne« sem bil tam že trikrat. In vedno je bilo vse normalno. Pa so mi govorili, češ da me bodo še ustrelili. Pa jih vprašam, koliko romarjev oziroma turistov so v Izraelu že ustrelili? Nič, pa že 45 let hodim v Sveto deželo.
In v vsem tem času se ni zgodilo nič, kar bi vas prestrašilo?
Pred 45 leti sem bil prvič skupaj s skupino, ki jo je vodil profesor dr. Jože Krašovec. Peljali smo se skozi Samarijo, doživeli smo kontrolo izraelske vojske. Samo pogledajo, pa dalje. Takrat se je profesor Krašovec z njimi po hebrejsko pogovarjal. Oni pa so kar gledali. Da zna neki romar hebrejščino? Ko sem bil nazadnje tam, sem prišel ravno v soboto, ki je za Jude prost dan. In enega pozdravim »Šabat šalom!« Pa je kar nadaljeval po hebrejsko, tako da sem ga moral ustaviti, češ da znam samo tri besede po hebrejsko. Pa me je vprašal, ali sem prvič tu. Pa sem rekel da dvestotič. On pa: »Dobrodošel, z veseljem!«
Pojem Sveta dežela dejansko obsega več držav – poleg Izraela še sosednje Sirijo, Libanon, Jordanijo, Egipt.
Da, vse naštete države so zajete v romanja. Spomnim se časov, ko smo šli v Damask, kako je bilo lepo! Glede na biblične pokrajine bi sem prištel še dva otoka, to pa sta Ciper in Rodos.
Frančiškani ste v Sveti deželi že dolga stoletja varuhi božjega groba?
Res je. Že 800 let. »Krivec« pa je sv. Frančišek Asiški, ki se je srečal s sultanom, to je bil Malek al-Kamil. Na muslimanski strani je bil poglavar, na katoliški pa ne papež ali kakšen prelat, ampak neki ubog možicelj, ki ni imel nobenega orožja. Znani jezuit Mario von Galli je opisal ta dogodek. Srečala sta se torej dva moža z nasprotnih polov, ki pa sta se pogovarjala o Bogu kot človek s človekom. Sultan naj bi bil celo pripravljen, da bi ga Frančišek krstil, vendar naj bi mu bil Frančišek rekel, da ga bodo njegovi lastni ljudje ubili. Frančišek je dobro poznal ta razmerja, spoštovanje pa sta si izrazila, in to velja do danes. Tako da ni nenavadno, da smo frančiškani tudi v islamskem svetu vedno dobrodošli.
Tudi sami ste bili torej sprejeti v okoljih, kjer imajo muslimani večino?
Vedno. Frančišek je od sultana dobil dovoljenje, da se sme s svojimi brati naseliti tam, kjer je Odrešenik živel. Ta dokument ni bil napisan, šlo je samo za besedo in kot dokaz odtisnjena roka. Sultan mu je nato hotel dati dar, a Frančišek je sprejel samo šofár, rog za klicanje k molitvi, ki ga uporabljajo muslimani. Ta rog je še danes razstavljen v muzeju v Assisiju.
Zanimivo, da danes težko zaslediti to medsebojno naklonjenost. Tako kot nekdaj v Egiptu, ko so dobili, kot piše v prvi Mojzesovi knjigi, faraona, ki ni več poznal Jožefa, imamo sedaj sultane, ki ne poznajo več Frančiška.
Če raziskujemo duhovnost islama, je ta bolj v ozadju. V ospredju je predvsem politika. Ko smo bili nedavno v Turčiji, smo se srečali z derviši. To so najbolj verna oblika duhovnega, medtem ko ekstremisti niso ravno duhovni.
Kdo so pravzaprav dandanes Palestinci, o katerih mediji ves čas govorijo in pišejo? Arabci?
Odgovor je točen. Arabski svet pozna klane. Šiite, sunite in podobno. Podobno je s Palestinci, ki so živeli na tem ozemlju, ko so se naselili v Palestino in Egipt po izgonu Judov, saj je bil Izrael že pod rimsko oblastjo razseljen. Samo redki Judje so ostali po razrušenju templja leta 70.
Tehnično gledano so vsi prebivalci tega območja, tako Judje kot Arabci, Palestinci?
Tako je. Po padcu Otomanskega cesarstva se je ta svet razdelil na angleško cono na jugu in francosko na severu, kjer so Francozi ustvarili cvetoči Libanon s šiitskim, sunitskim in krščanskim prebivalstvom. Po baselskem kongresu konec 19. stoletja so Judje izjavljali, da se bodo selili v Palestino. V svojo pradomovino. Pa so se že dogovarjali o preselitvi v kakšno afriško državo, celo na Madagaskarju.
Če prav vem, je območje britanske Palestine večinoma pripadlo Arabcem, ki imajo kraljevino Jordanijo. Judje so pravzaprav dobili manjši del.
Jordanija je nastala leta 1946, dve leti pred Izraelom. Mišljeno je bilo, da bo reka Jordan nekakšna meja. Leta 1948 pa je nastal Izrael med Jordanom in Sredozemskim morjem. Takoj po ustanovitvi so ga sosednje države napadle, Jordanija je zasedla Samarijo, območje Betlehema in Jerihe, medtem ko je Egipt zasedel Gazo na jugu. Tako današnji Palestinci pravzaprav nimajo razloga, da bi rekli, da je to »naša dežela« − njim dejansko pripada Jordanija. Navsezadnje je kralj Husein septembra 1970 poskrbel za poboj in izgon militantnih Palestincev. Od tod ime Črni september.
Dandanes se govori o t. i. Zahodnem bregu kot nekakšnem palestinskem ozemlju znotraj Izraela. Kaj pravzaprav sploh pomeni to ime? Zdi se, da naj bi bilo to ozemlje zahodno od Jordana, ki naj bi bilo Arabcem odvzeto z ustanovitvijo sedanje države Izrael.
Zahodni breg danes pomeni osvojeno ozemlje Izraela iz leta 1967, ko je bila šestdnevna vojna in si je Izrael ozemlje priboril nazaj. Toda 29. novembra 1947 – zanimivo, prav na obletnico zasedanja Avnoja – so v Združenih narodih izglasovali, da bo Izrael država dveh narodov. Judov in Arabcev torej. Severni del države, to je Galileja, je pretežno poseljen z Arabci, ki se imajo za državljane Izraela arabskega izvora (tega Tanja Fajon sploh ne pove). Izraelski premier Benjamin Netanjahu je dejal, da imajo v okviru zgradbe izraelskega parlamenta (kneset) tudi džamijo, to je molilnico za izraelske državljane arabskega izvora − muslimane.
Kaj pa obtožbe o judovskem priseljevanju na območje Zahodnega brega?
Malo pred letom 1990 smo bili v arabskem hotelu na območju Zahodnega brega. Tam nas je hotelir opomnil, da se bo »nekaj zgodilo«, ker je jordanski kralj še vedno plačeval plačo vsem javnim uslužbencem na območju Zahodnega brega, saj so ga šteli za del Jordanije. Takrat pa se je odločil, da te plače ukine, ker se je temu ozemlju odpovedal. Jordanija je dejansko priznala, da to ozemlje ni več okupirano od Izraela, ampak je del te države. Arafat pa je takrat razglasil, da so Palestinci od Jordanije dobili ozemlje, češ da je zdaj to palestinsko državno ozemlje. Vendar jordanski kralj tega ni dal njim. Zato se ob vseh teh novicah in političnih izjavah o Palestini samo bridko nasmehnem.
Tanja Fajon razlaga o genocidu, pa o rešitvi dveh držav.
Joj, kaj ta razlaga!
Če prav vem, je v Ramali že nekaj let slovenski konzulat.
V Ramali ima oblast Abasova skupina. Gre za avtonomno oblast. Potem je še Betlehem, kjer prav tako živijo večinsko Palestinci. Če jih vprašam za Gazo, kaj se tam dogaja, pa rečejo: »Pustite te norce.« Mislijo seveda na hamasovce. Če pa boste v Nazaretu Arabcu rekli, da je Palestinec, te bo kresnil. Ker je Arabec in državljan izraelske države. Nedavno sem naletel na primer na Arabca, ki je tri leta služil v izraelski vojski. Arabski Izraelci niso dolžni služiti vojaškega roka v Izraelu, lahko pa se za to odločijo. Razložil mi je, da če hoče v tej državi doseči kakšno napredovanje, mu zelo pomaga dokument, da je služil v izraelski vojski. V njej najdete celo indijska dekleta. Poznam tudi primer dveh bratov, ki sta odslužila vojsko, eden je dobil delovno mesto v varnostni službi izraelske letalske družbe Elal. Tisti, ki vedo, kaj je Izrael, vzorno sodelujejo.
Kaj pa menite o tem, da bi bil Vzhodni Jeruzalem nekakšno novo politično središče palestinske države?
Želijo si, da bi bila to prestolnica, ki obsega staro mesto, tudi Oljsko goro. Vendar nikoli ne bo. Tako kot je palestinska država samo fikcija. Dejansko so zmagovalci tisti, ki so se držali resolucije OZN iz leta 1947, da je Izrael država dveh narodov.
Toda Slovenija je Palestino lani kljub vsemu priznala.
Da, ampak to je država brez zemlje in brez legitimne oblasti.
Zagovorniki priznanja Palestine se sklicujejo na dogajanje v Gazi, kjer naj bi se po njihovo dogajal genocid. Toda dejansko je Hamas tisti, ki uničuje lastno prebivalstvo.
Uničuje svoje otroke in jih postavlja za živi zid, ker morajo pač biti mučenci za Alaha. Glavni voditelji Hamasa pa niso v Gazi, ampak po arabskih državah. Od tam dajejo ukaze. Po letu 2007 je razkol nastal tudi med Hamasovo oblastjo v Gazi in palestinsko v Ramali.
Kako pa komentirate namero Donalda Trumpa, da bi razselil prebivalstvo Gaze?
Poslušal sem nekega arabskega komentatorja, ki je komentiral prav to. Ob tem se je nasmehnil. Je rekel, da ima Trump zelo dober smisel za humor. Pravi, da Trump marsikaj reče, do izvedbe pa je še daleč. Kaj je Trump hotel povedati glede Gaze? To, da ozemlje ni njihovo, da ni v neki imaginarni palestinski državi. Naj Egipt pove, kaj je res in komu jo bo dal. Egipt se je po letu 1967 temu ozemlju odpovedal, marsikateremu Judu pa je morda celo žal, da je šel osvajat ta kos ozemlja. Toda to še vedno ni palestinska država, ta je brez zemlje.
Se torej po 7. oktobru 2023 razmere normalizirajo?
Del Hamasove ideologije je, da Izrael izbrišejo, ga vržejo v morje. In zelo perfidno so ves čas denar, ki ga je dajal Zahod, tudi Slovenija, za humanitarne namene v Gazi, porabljali za graditev tunelov in nabavo orožja, ljudje pa so še naprej ostajali lačni. Odprto vprašanje pa je, kako to, da so Izraelce presenetili. Pojavljale so se informacije, da je že Egipt opozarjal na namere Hamasa, a se Izrael ni odzval. Da se je to zgodilo iznenada. A to ni vojno dejanje, ampak je teroristični napad. Če se hočeš iti vojno, moraš biti vsaj Putin, da napadeš neko državo. Tu pa je šlo za čisti terorizem. In očitno predsednici republike marsikaj ni jasno.
Pa tudi zunanji ministrici ne. Kako je »komandirala« Trumpa, češ da gre za kršitev mednarodnega humanitarnega prava.
Tule bi dodal temeljno ugotovitev zgodovinskih dejstev. Napadalec Izraela je Hamas in ne Izrael. Izrael je 7. oktobra napadla neobstoječa država. Suvereno državo Izrael je napadla teroristična organizacija. Humanitarno pravo? Kaj pa če je to pravo najprej kršil Hamas, ko je mednarodno humanitarno pomoč zlorabil za oboroževanje in vrtanje tunelov v večjem delu Gaze? Veste, človek mora imeti neko obzorje in tudi kaj vedeti, ne pa se samo zaletavati.
Razmere na terenu so vsekakor drugačne.
Seveda. V Jeruzalemu imamo latinskega patriarha, ki tekoče govori tako hebrejsko kot arabsko, je verjetno tudi kandidat za papeža. Ves čas je tudi v stiku z Netanjahujem. Iz Betlehema vsak dan pride v Jeruzalem približno 20 tisoč delovnih migrantov. Za družinske pomočnike pa najemajo Indijce, s tem se povečuje delež kristjanov v državi. Ker je zanje sobota prosta, imajo takrat nedeljsko mašo. Judje jih zelo spoštujejo. Zato nihče ne more reči, da je Zahodni breg zaprt. Kar zadeva verske osnove, so torej razmerja jasna. Galileja je glede tega še boljša. Glavnina Jezusovih čudežev se je dogajala v Galileji, v Jeruzalemu je bilo takrat vse skupaj bolj zaprto. In marsikdo od romarjev je presenečen, ko pride v Sveto deželo, da duhovnik mašuje tudi v arabščini. Večina misli, da je vse, kar je arabsko, avtomatsko muslimansko. Tako da z obiskom Svete dežele v marsikom pride do miselnega preskoka.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
