Piše: Vančo K. Tegov
Sveti Vincencij Pavelski, ustanovitelj Misijonske družbe – lazaristov je zagotovo eden izmed izredno iznajdljivih svetnikov Ccerkvene zgodovine, zlasti glede odgovarjanja na potrebe takratnega časa.
Je človek dejanj, nenehnega odziva na katerekoli potrebe, a hkrati izredno poglobljen in načrten. Pri njem ni nič na pamet ali kot čustven odziv na dogajanje, temveč načrtno zastavljeno delo. Kot tak nam je zagotovo izredno zanimiv za razmišljanja kaj bi danes videl, kako bi na to odgovarjal in s čim bi se še posebej ukvarjal. Na mnoge izzive takratnega časa je dogovoril mnogo bolje in bolj vsebinsko kot pa marsikdo in marsikje danes. Kar je res, je res.
Tako kot je res, da o njem in času, ko so njegove ideje in ukrepi iz njegovega časa spremenile miselnost o sočutju, pomoči in sočloveku, padli na plodna tla takrat ter da iz takratne ideje – seme vrženo na takratna plodna tla kalijo in od tega živijo na vseh koncih sveta tudi danes, pove odlični poznavalec in danes kljub letom poglobljeno razmišlja upokojeni kardinal dr. Franc Rode. O izjemni osebnosti Vincencija Pavelskega je tako v svojem strukturiranem in poglobljenem predavanju spregovoril kardinal Rode. Skozi premišljeno podano analizo je osvetlil Vincencijevo življenje, njegovo neomajno zavezanost dobrodelnosti ter njegov trajni vpliv na družbo. Tudi po 400 letih.
Oris in okoliščine nastajanja reda
Čas in okoliščine, v katerih nastaja skupnost lazaristov oziroma Misijonska družba Vincencija Pavelskega, je čas španske ekspanzije v svet, odkritja Amerike, čas razvoja evropske literature, pa tudi čas notranjih vrenj in bojev med vladavinami in vladarji, ki so vodili posamezne katoliške in tudi protestantske dežele. V enem stoletju se od stalnih in nenehnih bojev ter potrebi po utrjevanju vladanja katoliških kraljevin do premirja med katoličani in protestanti. Vsa ta dogajanja v tem času so pustila največ posledic v življenju navadnega človeka. V celotnem 17. stoletju se Francija spreminja in postane vodilna sila tega časa. Celo samo stoletje Francozi sami poimenujejo kot »Le grand siècle« ali veliko stoletje po dosežkih na vseh področjih. To je obdobje po tridentinskem koncilu. Tudi čas ko je uveljavitev sklepov iz koncila bila možna šele takrat, ko jo je sprejel vladar dežele, države, kraljevine. Marsikje je med koncem koncila in začetka veljave na določenem ozemlju preteklo veliko časa, kot je primer s prav omenjeno Francijo.
V tem času in takšnih okoliščinah pride na svet naš Vincent de Paul (24. april 1581 – 27. september 1660) oziroma sv. Vincencij Pavelski. Kasneje zavetnik dobrodelnih družb, sveti Vincencij Pavelski je znan predvsem po svoji dobrodelnosti in sočutju do ubogih, čeprav je znan tudi po svoji reformi duhovščine.
Njegova, Vincencijeva pot in odraščanje v Gaskoniji, pokrajini na jugozahodu Francije, je podobna prenekateri iz tistega časa, le njegova bistrost ter želja družine da se dvigne iz povprečja ga je peljala do znanja, šole in kasnejše prve delne posvetitve, ki pa je že sama bila “problematična” zaradi pravil od prej in kasnejših po uveljavitvi sklepov koncila iz Tridenta. Njegova osebnost in zrelost postanega drugačna po dvoletnem eksilu oziroma ugrabitvi in nato bivanju v suženjstvu v Tuniziji.
Začetki sprememb in nastajanja poslanstva lazaristov
Preobrazba Vincencija Pavelskega je očitna. Končno preide v obdobje njegove sreče in preobrazbe. Iz lenobnega sveta duhovništva se spusti med ljudi in na delo z ljudmi. Ob vsestranski pomoči dobrotnikov plemiškega stanu. Ali drugače povedano, plemenitost je tudi del stanu in poslanstva nekaterih plemičev. Do takšnih je prišel in s počjo teh je prišel do svojega poslanstva Vincencij Pavelski… Ali kot je mimogrede navrgel gost misijona, dr. Rode, le od Cankarja naprej se v naših prostorih širi le slab glas o plemičih. Kar pa ni pravično.
Sočutje plemkinjeodprtega srca ter odhod Vincencija na »teren«, kjer namesto pridige in nalaganju obveznosti ob koncu spovedi prisluhne vse o stanju duha in še česa med ljudmi, podložniki, se prebudi do takrat nekaj kar bo zaznamovalo njega in njegov čas. To je pomoč ubogim, bolnim in pomoči potrebnim. Prvič se je začelo na njegovo pobudo, s prinašanjem pomoči prizadetim in potrebnim kasneje pa to postane organizirano v več oblikah in na več različnih področjih človekovega delovanja in življenja.
Po tem se hitro začne razvijati organiziran način dela usmiljenja. Prvotni način z direktno prisotnostjo dobrodelnega plemstva se je rahlo izpel ali kot pravi dr. Rode, so se plemkinje malo utrudile, je nastala potreba po organizacije dela usmiljenja. Takrat nastane tudi jedro, ki se bo kasneje imenovalo “hčere krščanskega usmiljenja” ali po naše sestre usmiljenke. Njihovo delo se širi na področje pomoči ranjencem na frontah in bojiščih ter na zavržene oziroma zapuščene otroke. Dobrodelnost je področje kjer je Vincencij znal zmogel in naredil največ.
Epilog …
Poslanstvo, ki ga opravljajo lazaristi je večno in neizčrpno ter temelj za duhovno bogatenje dajalcev pomoči potrebnim. Na tem delajo tudi slovenski lazaristi.
Zato je potrebno pri našem narodu dvigniti njegov samozavest na višji nivo, na ravni na kateri bi morala biti, nas narediti takšne, da se imamo in tudi vedemo kot ponosen in dostojanstven narod. Krščanstvo nas poziva da imamo in moramo imeti mirno vest in zavest ter dostojanstvo, ki pritiče takšnemu narodu kot je slovenski. To smo izpričali skozi stoletja in naj bo tako tudi v naprej brez kakršnih koli primesi defetizma, ki ga je vneslo neko 80-letno vmesno in ne najbolj slavno obdobje v zgodovini slovenskega naroda.
O tem, sem prepričan, da Vincencij Pavelski ne bi imel nič proti. Tudi jaz ne!
