Piše: Gašper Blažič
Milan Kučan ima povsem upravičeno naziv »nekronani kralj Slovenije«, kot bi dejal dr. Stane Granda. Posebej zadnje čase dokazuje, da še ni odpisan. »Še vedno sem živ,« sporoča predvsem vladnim strankam, hkrati pa podobno kot nekdaj Stane Dolanc sporoča, komu v Sloveniji pripada oblast.
Prav prejšnji teden, natančneje 14. januarja, je Kučan dopolnil 84 let. To je bilo samo dva dni po tistem, ko se je udeležil proslave v Dražgošah, ter manj kot teden dni po svojem sodelovanju na konferenci ljubljanske SD, ki jo vodi nekdanji poslanec Marko Koprivc, sin režimskega časopisnega urednika. Če je zadnji šef partije še pred tremi leti oznanjal, da bodo volitve 2022 še zadnja bitka njegove generacije, je tokrat bolj konkretiziral svoj program za prihodnost.
Verbalno in operativno izmuzljiv
O Milanu Kučanu smo v Demokraciji, tako v tiskani izdaji kot na spletu, objavili že ogromno člankov, vendar je treba resnici na ljubo priznati, da pisanje člankov o njem nikoli ni bilo preprosto. Predvsem zaradi njegove verbalne in operativne izmuzljivosti, ker je znal zabrisati sledove. Formalno najmočnejši položaj je zasedal konec osemdesetih let kot predsednik CK ZKS. Z izvolitvijo za predsednika predsedstva RS in kasneje za predsednika republike je bila njegova formalna moč sicer precej manjša, je bila pa zato toliko večja njegova neformalna moč. Krog njegovih neposrednih sodelavcev je pokojni Danilo Slivnik poimenoval »Kučanov klan«, in sicer prek istoimenske knjige, v kateri je razgaljal zakulisje političnega dogajanja v prvi polovici devetdesetih let, zlasti v povezavi s konstruktom Depala vas. V istem času je izšla tudi druga knjiga Janeza Janše »Okopi«, ki je pravzaprav opisala isto stvar.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
