Piše: C. R.
Če bi bil nadškof Alojz Uran, ki je sicer relativno kratek čas vodil ljubljansko nadškofijo, še živ, bi včeraj dopolnil 80 let.
Alojz Uran je umrl spomladi 2020, v času epidemije covid19 – samo nekaj mesecev kasneje bi praznoval zlatomašno slavje. Leta 1945 v Gameljnah pod Šmarno goro rojeni Lojze je večkrat pripovedoval o tem, kako se je sploh odločil za duhovništvo, saj je bil najprej vpisan na filozofsko fakulteto. Že kot bogoslovec pa je kot solist nastopal pri pevskih zborih, tudi kasneje, ko je bil že duhovnik, ga je zbor Consortium Musicum, ki ga je vodil Mirko Cuderman, povabil na snemanja plošč.
Po letu 1970, ko je bil posvečen, je bil najprej stolni kaplan v Ljubljani, po študiju katehetike v Rimu pa krajši čas rektor malega semenišča v župniji sv. Petra, nato pa župnik v Šentvidu do leta 1992, ko je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa. Na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 ga je v škofa posvetil sam papež sv. Janez Pavel II. 25. oktobra 2004 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, leta 2009 pa se je predčasno upokojil. V dobrih desetih letih življenja v pokoju je bil nekaj časa v izgnanstvu v Trstu, nato se je naselil v Zavodu sv. Stanislava, na ozemlju župnije, ki jo je nekdaj sam vodil.
Leta 2018 smo z njim objavili velik intervju v Demokraciji. “Bog nas ne preskuša čez naše moči. Vidim, da vsaka preizkušnja oz. spoznanje Božje zvestobe pomeni upanje za prihodnost. Iz tega človek lahko živi in vsak dan sprejema križ, ki mu je namenjen in ga skuša čim bolj v polnosti nositi,” je takrat dejal.
(INTERVJU – 1. del) Nadškof Alojz Uran: Kar je Božjega, bo ostalo, kar je človeškega, bo propadlo
