Piše: dr. Matevž Tomšič
Da bodo nedavni protestni shod pred celjskim sodiščem, ki ga je izzval nedvomno politično motiviran proces proti opozicijskem prvaku Janezu Janši, vladajoča politika in njej lojalni mediji prikazali kot nekaj negativnega, je bilo mogoče pričakovati. Obojim je ta človek že desetletja velik trn v peti, zato se ga želijo na vsak način znebiti. Tako so zanje moteči tudi vsi tisti, ki se mu postavijo v bran.
Politika je boj, kjer se želi vsak od tekmecev prikazati za najboljšega, tj. najbolj kompetentnega in najbolj poštenega, in kot takšen naj bi bil najprimernejša izbira za ljudi. Pri tem ne gre brez poskusov, da se konkurenti čim bolj očrnijo, se pravi, da se prikažejo v karseda slabi luči. To marsikdaj poteka s podtikanji in širjenjem dezinformacij. Takšna je pač realnost politične tekme, ki je tudi v demokratičnem okviru včasih vse prej kot džentelmenska.
A problem nastane, ko se začnejo z namenom boja zoper politične nasprotnike zlorabljati institucije sistema. Še posebej pravosodje je »uporabno« za takšne namene. Tistega, ki je vladajočim strukturam na poti, je mogoče izločiti tako, da se mu podtakne obtožba o določenem kaznivem dejanju, korumpirani, ustrahovani ali preprosto politično pristranski sodniki pa ga potem na montiranem procesu obsodijo. Avtokratski režimi to počnejo sistematično. Tipičen primer je Putinov režim v Rusiji, kjer se tisti, ki se javno zoperstavijo samodržcu ali se celo namenijo kandidirati proti njemu, hitro znajdejo v kazenskih postopkih in nato v zaporu – kolikor jih pred tem ne likvidirajo.
V demokratični ureditvi se kaj podobnega preprosto ne bi smelo dogajati. A se žal dogaja. In to celo v starih demokracijah, kot je ameriška. Obsodba Donalda Trumpa na sodišču v New Yorku je bila primer političnega konstrukta, ko so ga obsodili na potencialno zaporno kazen zaradi zadeve, ki je bila v najslabšem primeru prekršek. Ob tem se je izkazalo, da je sodnik Juan Merchan, ki ga je obsodil, izpričan podpornik Demokratske stranke (se pravi Trumpovih političnih nasprotnikov), njegova hčerka pa poslovno sodeluje s to stranko. Gre torej za eklatanten konflikt interesov. Takšen sodnik bi se moral sam izločiti iz procesa, če tega že ne bi storil kdo drug. Zelo verjetno bo obsodba (tudi zaradi tega) padla na višjih instancah. A to vendarle priča o drastičnem nižanju standardov v ameriškem pravosodju.
No, v Sloveniji o kakšnem nižanju tovrstnih standardov niti ne moremo govoriti, saj ti že v izhodišču, se pravi ob nastanku samostojne države, niso obstajali. Slovensko sodstvo je šlo skozi proces sistemske tranzicije skoraj povsem nedotaknjeno. To pomeni, da je ostalo prežeto z mentaliteto nekdanjega komunističnega režima. V teh časih je služilo v prvi vrsti kot sredstvo za vzdrževanje enopartijske diktature. In to vlogo ohranja še danes. Ali kot je ušlo poslanki največje vladne stranke Leni Grgurevič, ko je prostodušno priznala, da predstavlja sodstvo »enega izmed stebrov naše oblasti«. Redko videna iskrenost s strani »svobodnjakov«! Res gre za obrambo »njihove« oblasti, se pravi za ohranjanje nadzora nad slovensko družbo s strani tranzicijske levice. Zato se dogaja zlorabljanje prava v politične namene, zato se na podlagi sproduciranih izmišljenih obtožb preganja politik, ki ga ima za glavno grožnjo lastnemu oblastnemu monopolu.
Ob omenjenem protestu smo lahko slišali izjave v smislu, da se zoper sodstvo ne sme protestirati. Takšno razumevanje je izraz protidemokratične miselnosti. V demokraciji ni nikogar, ki bi smel biti izvzet iz javne kritike. In sodstvo je ena ob vej oblasti. Zato se sme kritizirati enako kot vlada, parlament, državna uprava, politične stranke itd. In če deluje pristransko, če producira krivične sodbe, je protestiranje zoper njega ne samo dopustno, ampak celo nujno.
