Piše: A. P.
Evropski parlament je zavezan vsem invalidom zagotoviti neodvisno življenje in popolno vključitev v družbo. S tem namenom v tem tednu v Evropskem parlamentu poteka Teden pravic invalidov, kjer na vseh področjih, ki jih Evropski parlament obravnava, še večjo pozornost posvečamo vključevanju invalidov.
V Odboru za zaposlovanje bomo posebno pozornost posvetili politikam, ki bodo invalidom omogočile enakopravno življenje in uresničitev njihovega polnega potenciala. Že vse od začetka opozarjam na to, da moramo ljudem z invalidnostjo olajšati soočanje z birokratskimi bremeni, kot tudi odpraviti fizične ovire. Obravnavali bomo deinstitucionalizacijo in pomen samostojnega življenja ljudi z invalidnostjo ter spodbujanje njihovega zaposlovanja. Vsakdo mora imeti pravico opravljati delo, ki je primerno njegovim sposobnostim, tudi glede na obliko njegove ali njene invalidnosti. Ne smemo vseh posameznikov z invalidnostjo metati v isti koš.
»Evropska unija lahko naredi na tem področju ogromno, veliko pa ostaja tudi v naših rokah. Ljudje smo tisti, ki se obnašamo diskriminatorno, pogosto popolnoma brez razloga. To se odraža tudi v invalidih samih, saj se pogosto ne zdijo enako vredni. To je stigma, ki jo moramo kot družba pozabiti in ne glede na to, ali gre za otroka, odraslo osebo, ali ostarelega, ter ne glede na obliko invalidnosti, vsem osebam z invalidnostjo ponuditi enake priložnosti, kot jih imamo mi sami. Osebe z invalidnostjo lahko v družbo prispevajo ogromno, na nas pa je, da za to dobijo priložnost.«
Pravica do samostojnega samostojnega življenja in vključenosti v skupnost za 101 milijon državljanov EU z invalidnostjo je zapisana v členu 19 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (UNCRPD). Dodatno jo podpira Strategija EU o invalidnosti 2021–2030.
V Evropski uniji (EU) se približno 27 % odraslih sooča z nekakšno obliko invalidnosti in kljub znatnemu napredku se še vedno na številnih področjih soočajo z diskriminacijo. Kar 54% invalidov opozarja na diskriminatorno ravnanje. Samostojno življenje in vključevanje v skupnost, kot je opredeljeno v 19. členu Konvencije ZN o pravicah invalidov, so bistvenega pomena. Ta člen določa, da imajo osebe z invalidnostjo pravico izbrati, kje in s kom bodo živeli, kje bodo zaposleni, kje se bodo zdravili in poudarjajo odmik od institucionaliziranega bivanja. Tako kot v Sloveniji poudarjamo pomembnost oskrbe na domu za naše starejše, je pomembno tudi osebam z invalidnostjo omogočiti, da bivajo tam, kjer se počutijo najbolje.
Žal pa se mnogi posamezniki še vedno soočajo s socialno izključenostjo, omejenim dostopom do zdravstvene oskrbe, zaposlitve in tako dalje. Invalidi se pogosto zdijo primorani bivati v zavodih ali skupinskih domovih. Strategija EU o invalidnosti 2021–2030 je namenjena izboljšanju tega področja, a žal izzivi, kot so neustrezno financiranje, zastarela infrastruktura, nacionalne politike institucionalizacije, stigmatizacija, napačna razporeditev sredstev EU in nezadostna podpora družinam, ostajajo. Žal trend še vedno gre v smeri ustanavljanja skupinskih domov in drugih enot, ki včasih posnemajo institucionalne pogoje, namesto da bi ponudili resnično neodvisnost.
Sama socialna politika seveda ostaja v domeni držav članic, a Evropski parlament je že v letu 2022 z resolucijo države članice opozoril na pomembnost tega področja in jih pozval, naj postopoma odpravijo institucionalno varstvo, sprejmejo strategije deinstitucionalizacije in zagotovijo, da sredstva EU spodbujajo alternative v skupnosti nad institucionalnimi nastavitvami.
